Da bi morala zapisati »chief«, je v zrak skočila vsa v angleščini izjemno podkovana slovenska srenja, kajti chef pomeni v francoščini »glavni kuhar«, denimo Gordon Ramsay, tisti, ki vsak teden pred milijonskim TV-občinstvom razsuje neko gostilno na prafaktorje, medtem ko je chief tisti »ta pravi« šef nekega oddelka, ministrstva, organa ali četrtne skupnosti. Mi pa bi radi imeli komisarko, ki je pravi šef, ne pa neka glavna bruseljska kuharica. Lahko da gre za tipkarsko napako, toda na tem mestu bi rad ponovil njen sloviti stavek, izrečen za CNN: »We need a time!« Torej, ta tarzanska ali boratska angleščina je lahko posledica pomanjkanja časa, da bi se tega zahtevnega jezika naučila bolje, sploh v luči dejstva, da ji stranka ni odobrila sredstev za tečaj angleščine, a mislim, da je v tem primeru gospa kandidatka za komisarko besedo chef uporabila namenoma in povsem pravilno.

Kot prvo; s tem je pokazala, da obvlada ne samo angleščino, ampak tudi francoščino, kar, morate priznati, dandanes med evropskimi politiki in diplomati ni ravno pogost primer. Ta moja trditev bo toliko bolj jasna in sprejemljiva, če omenim, da je v svojem političnem življenjepisu zapisala, da je bila članica parlamenta in ne »parliamenta«, kot se tej, pri nas sprofanirani ustanovi reče v angleščini. Ker v obeh spornih besedah manjka črka i, lahko rečemo, da ji na računalniku ne dela prav ta črka, in ji bo Juncker moral kupiti nov prenosnik, a spet ponavljam, da v tem ne vidim naključja, ampak zelo pretehtano politično potezo. Parlament, brez tega vražjega i, rečejo in zapišejo tudi v hrvaščini, srbščini, češčini, poljščini, madžarščini, ruščini, da ne naštevamo naprej, kar pomeni, da je kandidatka za komisarko izkazala veliko širše poznavanje tujih jezikov, kot se je to od nje pričakovalo in zahtevalo.

Nazaj k osnovnemu vprašanju: chief (šef, gazda, ta glavni) ali chef (glavni kuhar)? Uporaba slednjega termina v povezavi s proračunom je povsem na mestu in ni posledica jezikovnega neznanja. Spomnimo se namreč vseh naših reakcij ob omenjanju oblikovanja slovenskega letnega državnega proračuna: »To je ena sama kuhinja; premetavanje iz enega lonca v drugega, eni tu dodajo peteršilj, drugi tam natrosijo poper, en minister ubije tri jajca in iz resorske porabe naredi sataraš, drugi čez denar za obnovo cest strese malo stepene smetane in predlog vsi poližejo, šolniki tako dolgo kuhajo mulo zaradi plač, da bi tačas lahko skuhali srbski pasulj, finančni minister nasuje bankam toliko tabaska, da so vsi direktorji in komitenti objokani.« Vsaj zdaj je jasno, da je kandidatka svojčas, tudi kot premierka, bila glavni proračunski kuhar in ne samo en čisto navaden – šef.