»Meni je mamica rekla, da naj bom kar političarka. Da bom imela visoke pete in kratka krila in bom lepo živela s plačo v tujini!« je vroč razgovor začela Alenka, ki vedno misli malo naprej, ker celo med fanti zaradi svoje nič več otroške postave deluje odraslo: »In mi je mami rekla, da ti potem niti na pošto ni treba hoditi, četudi te tam pošta čaka. Preprosto greš v tujino in tam te dobro plačajo in tam so pravi prijatelji! Zato bom političarka, ker mami pravi, da potem ni treba paziti, kaj govoriš, ker lahko jutri pozabiš, kar si danes rekel. To pa je prima! No, ni bila pa vesela, ker nisem pobrisala prahu, ker sem ji rekla, da se za političarko šolam: kar sem obljubila, sem potem pozabila!«

Miro, resen fantič premišljenih besed, je zmajal z glavo: »Jaz pa vedno rečem hvala in prosim in nikdar še nisem vpil na nikogar. Še na Karla ne, ki mi vedno malo nagaja – a ne, Karel, da je res? Zato bom najbolj pošten, najbolj priden, najbolj resen, sploh najbolj vse! Jaz vse potrpim, vse prenesem, vsem pritrdim, da se le lepo imamo. Alenka naj kar gre v tisto tujino, nam bo pa tu lepše! Pa četudi bo Karel še naprej nagajal!« je bil resno filozofski fantič, Karel pa mu je zadaj z rokami naredil oslovska ušesa nad glavo. Tak je! »Meni so pa rekli, da je treba za starejše skrbeti, ker tudi mi za babico in dedka skrbimo. Sta že oporoko napisala. Jaz mislim, da je treba vsem malo nagajati, vsakemu malce požugati, ker te potem resno jemljejo. In če meni pri kom ne bo všeč, bom šel k drugemu. Je mami rekla, da je sosedova hči tudi k drugemu šla, ker je bil boljši v tistih stvareh. Jaz ne vem, kaj so tiste stvari, zame je pomembno, da zmeraj lahko grem tja, kjer je meni najbolje!«

»A name ste pa kar pozabili? Zato, ker ven ne smem? Pa vam po pravici povem, da sem po krivici v hausarestu. Mi ga je tisti Milanček iz rdečega bloka zrihtal, ker me ne mara. Ampak bom tudi jaz velik in takrat boste videli, kdo bo glavni! Da bi zato moral v tujino kot Alenka, kje pa! Da bi bil ves mlačen kot Miro, ni šans. Da bi bil tak kot Karel, ki ga vsi nekako potrebujejo, a noben ne mara, tudi ne bo šlo!« je z okenske police glasno zdeklamiral Janez, ki že dlje časa ne sme na dvorišče: »Jaz bom pa ljudem povedal, kaj je pošteno, jaz bom znal vedno ločiti, kaj je prav in kaj narobe. Pa vse časopise in televizije bom ukinil, da bo mir. Je mami rekla, da so itak to vse same laži, in mami že ve!« je dodal svojo vizijo prihodnosti Janez, ki sicer druščino na dvorišču vedno razdeli na pol – eni mu kimajo, drugi žugajo, tisti mali Milanček pa mu vedno kakšno zakuha, da je potem Janez penast in v »hausarestu«!

Zoran je z roko pokazal nekam okoli sebe: »Jaz bom pa šef podjetja, ki se mu reče najlepše mesto na svetu. Če ga bo vodil najboljši šef, bo podjetje cvetelo. In šef potem največ dobi tudi zase. In so vsi zadovoljni, ker je tudi moj oči rekel, da kdor dela, tudi greši, in da je pomembno, da znaš vedno kaj zase potegniti!«

Še bi jih poslušal ob načrtih in vizijah, zagotovo bo vse res. Pa se je zaslišalo iz kuhinje: »Mi je mama rekla, da naj bom kot princeska brez dela, ko bom velika! Zdaj pa sem navadna služkinja! Da si se pripeljal v fičku in ne prijahal na belem konju, sem še sprejela, ampak pomivalni stroj mi boš pa kupil, veš!« Bom, ko bom velik…