Povsem jasno je, da ti odbojkarji igrajo enako slabo ne glede na to, kdo jih vodi s klopi. Nekatere težave se ponavljajo že skoraj desetletje, tiste na igrišču pa so pogosto posledica tistih iz garderobe, hotelskih sob, lokalov... Številni ključni igralci namreč mislijo, da so zvezdniki, čeprav to niso. Morda so le lokalni zvezdniki v domači vasi, toda vrhunske odbojke tam ne igrajo. Zaradi takšnega razmišljanja se jim dozdeva, da lahko menjajo selektorja, v času tekem hodijo na poroke prijateljev, k takšnemu vedenju pa so vse bolj nagnjeni tudi njihovi nasledniki. S tega vidika je dobro, da je Slabe ostal selektor. Bil je prvi, ki je iz reprezentance začel preganjati zvezdniško razmišljanje, zaradi katerega se izbrana vrsta izgublja v svoji majhnosti. Majhen narod lahko namreč uspe le z bojem, požrtvovalnostjo in pogumom. Kajti znanja bo imela vedno manj kot prestižni tekmeci iz največjih svetovnih držav.
Dejstvo je, da je Luka Slabe dobil zadnjo priložnost. Ne glede na to, kako dobre namene ima, je selektor ostal tudi zato, ker je domača odbojka majhna. Primernih kandidatov, ki bi poznali problematiko, imeli voljo in bi bili hkrati neoporečni, je izjemno malo. Toda dobri nameni v teoriji ne pomenijo nič, če nimajo implementacije v praksi. Če je ekipa na treningu kot zmaj, na tekmi pa kot miška, je za to vedno odgovoren selektor.
