Če dimnik ni bil dobro zgrajen, je bilo to mogoče ugotoviti že s prostim očesom ali pa z dobrim nosom. Prehodnost dimnika je lahko o ocenil prav vsak, naloga dimnikarja pa je bila praktično res samo čiščenje, saj so stanovalci že sami ugotovili, kdaj je to potrebno. Danes pa je tudi veliko peči na plin. Ostankov izgorevanja ni mogoče tako lahko prepoznati, še precej slabše pa je, če jih slučajno vdihnemo. Prav zato je danes dimnik še bolj pomemben del gradnje. O njem moramo razmišljati že od samega začetka, nato pa ga redno pregledovati.
Ključna vloga dimnikarja
Dimnikar torej nikakor ni zastarel poklic. Postal je pomemben del projektantske ekipe, ki mora dati tudi končno soglasje za gradnjo. V ekipi podaja svoje znanje o tem, iz katerega materiala je dimnik lahko zgrajen kot tudi kakšna mora biti njegova velikost oziroma višina in premer. To uravnavajo tudi evropske norme.
Prav tako mora nadzirati potek gradnje; ko je ta končana, pa podati zahtevek za priključitev dimnika na lokalno omrežje, s čimer potrdi njegovo učinkovitost ter nase prevzame odgovornost za morebitno slabo oceno, ki lahko povzroči veliko škodo. Šele tu pa se začne tradicionalni del poklica: redno preverjanje delovanja dimnika in njegovo čiščenje.
Enostavna sanacija
Dimnikarji so opremljeni tudi s čedalje bolj modernimi napravami – od različnih sesalnikov do merilnih inštrumentov. Imeti morajo denimo tudi senzor, s katerim merijo, koliko dima se morebiti vrača iz dimnika nazaj v prostor. To storijo tako, da ugotovijo količino vlage v bližini dimnika, kar upravičeno nakazuje na napako v njegovem delovanju.
Če imate star dimnik in vas skrbi, da bi se lahko zaradi slabega delovanja le-tega zastrupili z ogljikovim monoksidom, je prav, da se odločite za njegovo popravilo in nato ponoči končno mirno spite. Sanacijo opravijo strokovnjaki s posebnimi cevmi, ki jih vgradijo v že postavljen dimnik. Tako pridobite povsem nov dimnik, ne da bi ga morali zgraditi posebej, stari pa ostane kot izolacija.
