Naj bom konkretnejši. Kaj je tisti veliki prvi test in izziv za novo vlado? Kaj neki, »varčevalni ukrepi« v javnem sektorju vendar. Načelno nisem ne proti varčevanju ne proti posegom v javni sektor. Vprašanje je, čemu taki varčevalni ukrepi in posegi služijo. Zakaj jih sprejemamo in s kakšnim ciljem? Element kakšne vizije političnega in gospodarskega razvoja slovenske družbe so? V danem primeru nič ne pravi, da so napovedani ukrepi podrejeni jasno opredeljenim ciljem vladne razvojne politike. »Izziv« vlade je prevladati v merjenju moči s sindikati. Kaj bi se zgodilo, če ukrepi ne bi bili sprejeti? Z novim letom bi nehali veljati »začasni varčevalni ukrepi, ki jih je spomladi izpogajala vlada Alenke Bratušek«. Kakšen argument! Pustimo ob strani, da gre za tisto isto Alenko Bratušek, ki je sedanja vlada ni želela imeti v svojih vrstah. Pomembneje je, da vlada hoče sprejeti varčevalne ukrepe, da bi se nadaljevali »začasni varčevalni ukrepi«, da se ne bi prekinila »začasna« politika.

Kaj če vlada želi nadaljevati začasne ukrepe iz istega razloga, zaradi katerih so ti ukrepi bili začasni? Torej ne le zato, ker nima dolgoročnejše politike (tako kot je ni imela prejšnja vlada), temveč zato, ker ti začasni ukrepi v resnici so politika, a take vrste politika, s katero na volitvah ne bi bilo mogoče zmagati, ker zanjo v družbi niti približno ni večinske podpore? Menim, da vlada nima političnega programa zato, da lahko z »začasnimi ukrepi« izpolnjuje politiko, ki jo proti interesom, pričakovanjem in željam večine volilnega telesa narekujejo tuji centri moči. S političnim programom bi vlada sprejela obveznosti do državljanov in odgovornost pred njimi. Res je, da odgovornost vlade pred državljani v današnjem demokratičnem svetu ne šteje prav veliko, a dokler se demokratični šaradi ne odpovemo, pomen tega temeljnega načela ni zanemarljiv. Zato je primerneje, da vlada nima političnega programa. To ji dopušča fleksibilnost in ji daje moč – moč za izvajanje politike na podlagi skrivnih, neformalnih in nelegalnih »obvez«, ki naj bi jih neznani slovenski politični funkcionarji ob neznanem času na neznanem kraju dali »Bruslju«.

Sem med tistimi, ki verjamejo, da Janša zunaj službenega časa ne biva na sedanjem naslovu brez razlogov. Če od kaznivih dejanj preidem k nekaznivim, naj dodam, da je v javnih nastopih več kot enkrat lagal. Toda ko je nastopala mandat sedanja vlada, je bolj pošteno in bolj po resnici od vseh vladnih vrednotarjev povedal, da je to, kar se kaže kot program te vlade, nadaljevanje programa prejšnje vlade, ki je bil nadaljevanje programa njegove, Janševe, vlade. Vedeti je dal tudi, da je tisto merilo, ki šteje pri ocenjevanju slovenskih vlad, kako sprejemljive so za Bruselj. Na podlagi svojih političnih izkušenj je sedanjo vlado ocenil za »sprejemljivo«.

Veliko pokazateljev pravi, da volimo vlade ne zaradi sebe, marveč zaradi Bruslja. Vlade, kakršne imamo že nekaj časa, potrebujejo globalni poslovni dejavniki za vstop v naš prostor in varno zasidranje v njem. Takšne vlade ne zastopajo in ne ščitijo interesov ljudstva, temveč služijo interesom tujega kapitala. Ne zagotavljajo vladavine ljudstva, temveč omogočajo gospostvo tujih sil. Medtem ko začasni ukrepi, ki jih po njihovem diktatu sprejemajo naše vlade, v temelju nasprotujejo že sami formulaciji nacionalne politične strategije, tako imenovani varčevalni ukrepi specifično preprečujejo, da bi sami odločali o distribuciji nacionalnega dohodka in družbenega bogastva.