Vzhičenje ob uspešni izvedbi tega dogodka je povsem razumljivo. Ne le zaradi tega, ker je Beograd prehitel Moskvo, Teheran, Harare in sultanat Brunej, ampak je v marsičem stopil korak dlje od bližnjih sosed, ki so se mu privoščljivo smejale, češ, svetovljanska prestolnica, pa nima gejevske parade. Najprej v taktično-strateškem smislu. Oblasti niso ne dovolile ne prepovedale parade vse do pet minut pred njenim začetkom. Zato so drugače misleči o vlogi gejev v sodobni srbski družbi, žepov polnih kamenja, z železnimi palicami in lesenimi kiji v eni roki in domačo slivovko v drugi predčasno odšli v gostilne praznovat novo veliko zmago normalnih nad sprevrženimi. Ko pa so zvedeli, da je parada odobrena, pa je bilo že pečeno prase na mizi in ni ga poštenega Srba, ki bi pustil vročega odojka na mizi zaradi tam nekih moralnih izmečkov. In sprehajanje mavričnih bojevnikov je minilo brez dramatičnega soočenja istospolnih z zadnjimi zaščitniki srbske morale. Pametna politika čudeže dela.

Vsekakor pa bo v Evropi in širše odmeval podatek, da so v Beogradu prehiteli Hrvate, ki so mimogrede, če kdo ni opazil, že v EU, glede zaščite udeležencev pohoda za enakost. V Zagrebu so Parado ponosa varovali s 4 tisoči policistov, v Splitu s tremi, Beograd pa je kljub nedelji vpoklical kar sedem tisoč robocopov, ki so z vso najsodobnejšo opremo za preprečevanje neredov skrbeli, da nekdo z mavrično zastavo ne bi kresnil kakšnega domoljubnega aseksualnega obritoglavca, ali biseksualnega bradatega privrženca Draže Mihajlovića. Kolikor poznam Bruselj, so že v nedeljo zvečer prijeli pisalo v roke in začeli pisati prošnjo Beogradu, ali se kot zdaj dokazljiv in izpričan demokrat blagovoli pridružiti srečni evropski družinici.

Tega bleščečega trenutka nove srbske stvarnosti ni mogel skaziti niti incident, ki ga je povzročil Andrej, brat premierja Aleksandra Vučića, ki se je svojimi mišičastimi telesnimi stražarji hotel naknadno pridružiti udeležencem pohoda. Njegovo namero, da bi ta praznik demokracije čim bolj približal slovitemu filmu Parada Srdjana Dragojevića, v katerem celo mojstri borilnih veščin in bojevniki z nekdanjih jugoslovanskih bojišč raznih narodnosti ponosno mahajo z mavrično zastavo, je nasilno preprečila policija, premlatila premierjevega brata in njegove gorile, kajti – red je red. Ne moreš v Parado ponosa, potem ko se je ta že začela. Sploh pa je policistom upravičeno padel mrak na oči, ko so slišali, da gre za brata premierja, ki je parado sicer odobril, sam pa se je odpravil obiskat neko ribiško družino, policisti pa so morali varovati geje v nedeljo, ki jim je nihče ne bo plačal. Demokracija že, že, ampak ne v nedeljo, lepo vas prosim!