Dobravčeva je s četrtim mestom poskrbela za največji uspeh slovenske reprezentance na prvenstvu. Čeprav se je na Iberski polotok odpravila pozitivnih pričakovanj, priznava, da se tako izvrstnega dosežka ni nadejala. »V Granadi sem zagotovo presegla ne samo lastnih, temveč tudi pričakovanja drugih. Mogoče tudi zaradi tega, ker imam dar, da se znam na velikih tekmah zelo sprostiti. Pred tekmo sem tako bolj kot nervozo oziroma strah čutila vznemirjenost. Tako je že kar nekaj časa,« trdi Petra Dobravec, strelka iz Železnikov, ki bo postala sploh prva Slovenka, ki bo na olimpijskih igrah nastopila v disciplini z zračno pištolo. »Uspeha sem se takoj zavedala. Po zagotovljeni normi sem bila v oblakih. Težko vam opišem, kako zelo me je dosežek motiviral za naprej.«

Navzlic zagotovljenemu nastopu v Južni Ameriki zatrjuje, da svoje dnevne rutine ne bo pretirano spreminjala, so se pa zato močno povišali njeni cilji. »Kakšnih hudih sprememb ne bo. Mogoče imam nekaj rezerve v časovnih treningih, saj bom zaradi uvrstitve na olimpijske igre trenirala nekoliko več kot le dve uri na dan. A če se bo izkazalo, da mi to ne koristi, bom to opustila. Cilji v Riu de Janeiru? Osvojiti kolajno seveda.« Kako po nastopu na igrah, Dobravčeva ne želi razmišljati, saj zase pravi, da si dolgoročnih načrtov nerada ustvarja in je oseba, ki živi za danes.

Mati dveh otrok se sicer s strelstvom profesionalno ukvarja šele od leta 2010. Pred tem se mu je posvečala zgolj ljubiteljsko, kar nekaj tekem pa si je ogledala tudi zaradi sina, ki je omenjeni šport treniral pred leti. »Sprva sem strelišče obiskovala zgolj dvakrat na teden, a bolj ko sem bila uspešna, več sem trenirala. Zdaj so treningi že del vsakdana, posledično pa so rezultati še toliko boljši,« pove strelka in pristavi, da je bil prestop med profesionalce ves čas njena velika želja. »Streljanje me je od nekdaj privlačilo. Strelci so izredno inteligentni in umirjeni ljudje. Težko opišem, vendar mi je v njihovi družbi zares zelo lepo.«

A četudi Dobravčeva tekmuje na najvišji ravni, je za razliko od nekaterih njenih stanovskih kolegov še vedno redno zaposlena. Usklajevanje službe s športom zato ni vedno najlažje. »Da bi zaradi svojega športa pustila službo, nisem nikoli niti pomislila. Za sabo imam skoraj 30 let delovne dobe. V podjetju, v katerem sem zaposlena, nameravam dočakati tudi pokoj,« zatrdi Gorenjka in ne pozabi dodati, da ji gredo v službi zaradi njenih športnih obveznosti nemalokrat na roko. Vseeno se pogosto pripeti, da se na trening odpravi tudi po 22. uri. »Seveda je naporno, a izjemno rada streljam, saj me to umiri. Takrat se odklopim in mislim zgolj na tarčo. Ni se mi še zgodilo, da bi mi streljanje predstavljalo odpor. Če bi se to zgodilo, bi z njim prenehala, saj v življenju počnem le stvari, ki so mi pri srcu.«