Kajti športnih veščin, kot sta na primer košarka ali nogomet, če ju vzamemo za primer, so se mladci včasih dejansko naučili sami. Samostojno na lokalnem igrišču, tako da so posnemali gibe, ki so jih videli na televiziji, in so jih trenerji zato v roke dobivali že relativno seznanjene z osnovno tehniko. Danes ni več tako. Imamo torej situacijo, ko odrasli manično športirajo, mularija pa sedi, tudi po dvajset ur v enem kosu za računalniško igrico. Obrnjen svet.

Kajti nekako bolj logično bi bilo obrnjeno, da se torej mularija preganja po igriščih, starci so pa manj aktivni. A spet podobno prizorom iz angleške nadaljevanke, v kateri so starši stari hipiji, ki redno uživajo marihuano, mladi potomci pa konservativci, ki se njihovemu življenjskemu stilu posmehujejo. Kaj bi torej lahko bilo posredi pri tej tekaški maniji? Čeprav tudi za tek potrebuješ tehniko, je to vseeno eden bolj preprostih načinov, da se človek začne ukvarjati s športom, tudi če se pred tem ni. Kajti domačijski tekaški korpus se zdi, da narašča prav na račun ljudi, ki v kasnejših letih dojamejo potrebo po gibanju. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. Morda zaradi prvenstvenega izgubljanja telesne teže.

No, še bolj se kot vzrok za tekaški bum ponuja Forrest Gump. Njegov tek čez celo državo. Tek zaradi teka, kar bi v primeru običajnikov lahko prevedli v »zatekanje v tek«. Tek je mamilo. Omogoča ti vzpostavitev distance do problemov in tesnob. Odmik. Dvig nad njih. Odmik od problemov in tesnob, ki jih je obilo, sploh v letošnjem, s soncem ne prebogatem letu. Težavnejše je življenje, bolj se ljudje zatekajo k teku, bi se dalo pomisliti. In če je to res, potem v rekordni maratonski cifri lahko prepoznamo predvsem pojav množičnega iskanja psihične stabilnosti.