V eni roki hamburger, v drugi potica

Za oporo priseljencem

Gospa Woelk, kakor so uradniki na otoku Ellis pred newyorškim pristaniščem zapisali Volk, je arhivarka Slovenske zveze ameriških žensk. Njen uradni naziv je podpredsednica za kulturno dediščino organizacije, ki se je pred tremi leti preimenovala v Zvezo ameriških Slovencev. Leta 1926 jo je ustanovila Mary Prisland, ki je v Ameriko prišla leta 1906 kot petnajstletna sirota, in je začela izdajati revijo za priseljence. Njeni starši so se izselili v Brazilijo, kjer je mati umrla za rumeno mrzlico, oče pa se je ponovno poročil in zabrisal sledi za seboj. Pri petnajstih je sama odšla v Ameriko, da bi zaslužila za šolnino, ker je hotela postati učiteljica. Ostala je v Združenih državah in izdajala časopis, ki je izhajal med krizo, med drugo svetovno vojno, med vsemi komplikacijami dvajsetega stoletja. Danes ga ureja Debbie Pohar kot sodobno etnično revijo. »Od leta 1992 nismo preskočili niti ene številke,« je rekla z zadoščenjem urednice trdoživega projekta. Skupaj z gospo Woelk je tudi ona prišla na odprtje razstave v družbi Bonnie Prokup, ki zdaj vodi zvezo.

»Ljudje so prišli v tujo deželo, kjer niso znali niti pozdraviti v jeziku okolja, niso poznali navad, na hitro pa so se morali znajti, ker so prišli, da bi zaslužili za življenje,« je začetno idejo revije pojasnila gospa Woelk. »Morali so se seznaniti z ameriškimi navadami, da so lahko v novem okolju uspešno delovali in živeli. Ljudje, ki so prišli, niso nikoli prej uporabljali plinskega štedilnika. Hrana v trgovinah je bila popolnoma drugačna od tega, kar so poznali. Vsa navodila so bila v nerazumljivem jeziku. Otroci iz njihovega okolja so poznali drugačne pravljice, uspavanke, uganke in igre. Zarja jim je pomagala, da so se začeli učiti angleško, razumeti okolje in ga uporabljati. V reviji je bil objavljen prvi slovenski prevod ustave, da so vedeli, kakšne so njihove pravice. Objavljeni so bili nasveti, kako jih uveljaviti.«

Mreža, ki je preživela do danes

Slovenski priseljenci so bili zelo kohezivna skupina. Skrbeli so drug za drugega, vendar so bili razkropljeni po vsej celini. Mary Prisland jih je organizirala in ustvarila gosto mrežo samopomoči, ki je preživela do danes.

»Do leta 1929 je bilo v Združenih državah več kot sto slovenskih društev od Clevelanda v Ohiu do San Francisca v Kaliforniji, od Dulutha v Minnesoti do San Antonia v Teksasu. Zelo hitro so se razširili, če pomislite, da sta bila pošta in morda telefon vse, kar so ljudje imeli za sporazumevanje v svojem jeziku. Zarja jih je povezala po vsej Ameriki. V njej so dobili najrazličnejše informacije o deželi, dobršen del revije pa so bile novice iz podružnic ženske zveze po vsej celini. Tam so izvedeli, kaj počnejo drugje po Ameriki, in pisali o tem, kako živijo sami. Zarja je bila glasilo organizacije in socialno omrežje.«

Vse številke vseh 85 letnikov Zarje so zdaj zbrane v NUK, kamor so prihajale vsa ta leta. Dobra dva tedna so tudi dostopne na internetu, v digitalni knjižnici Slovenije. Mary Lou Woelk je organizirala katalogizacijo člankov v projektu, ki je trajal celo desetletje. »Ko se je približevala 85. obletnica Zarje, smo se odločili, da bomo digitalizirali vseh 85 letnikov,« je med pripravljanjem razstave povedala Helena Janežič, ki v NUK vodi zbirko tiska Slovencev zunaj Slovenije. »To je kar nekaj metrov polic. Večina izdaj je že bila arhivirana v NUK, manjkalo nam je nekaj začetnih številk in medvojne izdaje. One so nam poslale vse številke, ki so manjkale, tako da je zdaj digitalno dostopna vsa Zarja od prve številke do danes.«

Kako ohraniti stik z zgodovino

Bonnie Prokup se je ob prevzemu vodstva organizacije začela spraševati, kam naj jo usmeri. »Okoli leta 2000 smo ugotovili, da so se stvari radikalno spremenile. Slovenke smo postale zelo amerikanizirane in ugotovile smo, da nimamo več stika z našo kulturo in dediščino. Kaj narediti, da se naša zgodovina ne pozabi? Začele smo organizirano hoditi v Slovenijo, da ponovno vzpostavimo stik. Smo Slovenke druge in tretje generacije in hočemo ohraniti kulturo, iz katere smo izšle.«

Mary Lou Woelk je zaskrbelo, da se bo izgubilo bogastvo enega celega stoletja ohranjanja stikov onkraj Atlantika in vzdrževanja identitete, ki je včasih pomenilo preživetje. »Zelo smo se razkropile,« je vskočila. »Živimo na najrazličnejših koncih. Moja starša sta bila oba Slovenca. Sama pa imam vnuke, ki imajo sedem različnih nacionalnih korenin. Živijo v Teksasu in Seattlu. Moj sin je poročen z Japonko. Veste, kaj pravijo v Ameriki? Če nimaš svoje dediščine, moraš eno posvojiti in jo praznovati. Ampak mi jo imamo. Dediščina so hrana in tradicija in prazniki, na katerih se zbere okoli mize vsa družina. Velika noč je lahko šunka in barvanje pirhov ali pa dopoldne v nakupovalnem središču.«

Tehnologija odprla nova vrata

Zarja še vedno izhaja in se preoblikuje v moderen časopis za ameriške Slovence, ki nimajo stika z jezikom, zanima pa jih, kakšna je bila identiteta njihovih staršev. »Odkar je Debbie prevzela Zarjo, je v njej veliko več kulture,« je povedala Prokupova. »Prej smo poznali samo potico, kranjsko klobaso in polko. Napredek lahko vidite v poročilih iz podružnic, ki so pred desetimi leti govorila o tomboli. Zdaj pišejo o tečajih slovenske kuhinje in poskusih ponovnega učenja jezika pri novih generacijah. V New Yorku se jezika učijo s pomočjo skypa. Tehnologija je odprla nova vrata. Ljudje po internetu iščejo svoje družinske korenine, ustvarjajo nove vezi, najdejo potrgane zveze.«

Urednica Poharjeva je razložila, da je v nekem trenutku postalo jasno, da je talilni lonec preveč raztalil posamične tradicije in je etnična identiteta postala pomemben element razločevanja in izražanja. »Pred desetimi leti je bila med našimi člani starost povprečno okoli sedemdeset let. Zdaj je padla na petdeset. Na zadnjo konvencijo je prišlo veliko mladih ljudi, od najstnikov do dvajset- in tridesetletnikov, ki jih prej nisi mogel zvleči na nobeno prireditev. Nacionalna identiteta je bila včasih nekaj za stare ljudi, zdaj pa hočejo mladi ljudje vedeti za svoje etnične korenine in jih izražati kot del svoje identitete.«

Bralec revije na internetu bo morda presenečen. »Zarja je dnevnik generacij, ki so opisovale svoja življenja tako, kot so jih živele Slovenke v Ameriki,« je pojasnila urednica. Vendar je v reviji zapisan dnevnik Slovencev v Ameriki, ki so tam naredili še en narod. Prebiranje njegove zgodovine skozi časopis je iz Slovenije vsaj toliko presenetljivo, kot je za Američane presenetljivo soočanje s sodobno Slovenijo.