Kadar se športniki bližajo upokojitvi, se znajdejo pred pomembno življenjsko prelomnico. Odločitev, kdaj bodo sklenili svojo kariero, ni enostavna, saj jih kasneje praviloma čaka temeljita sprememba življenjskega sloga. Poznamo primere, ko športniki vztrajajo na tekmovališčih tudi po štiridesetem letu starosti, kar je v fizično bolj obremenjenih panogah prej izjema kot pravilo. Mnogi pa se morajo posloviti že prej, kot bi si želeli, saj telo tudi pred tridesetim letom ne zdrži več vsakodnevnih naporov.

Pomembna je genska zasnova

Dr. Slobodan Macura ima s športniki bogate izkušnje. Med drugim je tudi dolgoletni zdravnik članske košarkarske reprezentance. V svoji poklicni zdravniški karieri je imel veliko primerov, ko je moral športnikom zavoljo zdravstvenih težav odsvetovati ukvarjanje s športom na vrhunski ravni. »Športniki se zelo težko sprijaznijo s tem, ko jim rečeš, da bi bilo za njih najbolje, da prekinejo kariero. Če je človek trmast in kljub opozorilom še vedno vztraja, lahko pride do katastrofe. Nekateri niso hoteli prenehati tudi za ceno tega, da so imeli v nadaljevanju še hujše težave z zdravjem,« pravi Slobodan Macura, ki športnikom največkrat predlaga skok v drugo panogo, saj je prepričan, da lahko vsakdo najde šport, ki bi ustrezal zdravstvenemu stanju posameznika.

Se pa športniki različno odločajo. Navedel je primer Radoslava Nesterovića, ki je ob izpahu rame raje končal kariero, kot da bi se posvetil dolgotrajni rehabilitaciji, saj je ocenil, da v tistem trenutku ne bi več mogel igrati tako vrhunske košarke kot nekoč. »Je pa pri zdravju človeka zelo pomembno, kakšno gensko zasnovo ima. Ne moremo kar posploševati, saj je od vsakega športnika odvisno, kako bo prenašal vse napore. Nekateri zdržijo zahteven ritem, drugi ne. Odvisno je tudi od športov. V nogometu stalno menjavanje položajev povzroča številna trenja, pri košarki obremenitve vplivajo na obrabo hrustanca, kolen, gležnjev in kolkov,« je podrobneje razlagal Macura.

Idealnega trenutka za upokojitev ni

Košarkar Goran Jagodnik je ena od izjem, saj se pri dopolnjenih štiridesetih letih še vedno aktivno ukvarja z igro pod obroči. Večina košarkarjev se športno upokoji okoli 35. leta, a Jagodnik vztraja zaradi ljubezni do panoge in tekmovalnih užitkov. V prvi slovenski ligi je še vedno eden boljših igralcev, zato je prepričan, da v športu leta nimajo ključnega pomena. »Če se lahko kosam s petnajst ali dvajset let mlajšimi košarkarji, potem še nisem za v staro šaro. Ker mi zdravje dobro služi, ne vidim razloga, zakaj bi obesil košarkarske copate na klin. Resda na treninge ne prihajam več s tolikšno vnemo kot včasih, a še vedno je v meni dovolj velika želja. Na teden imam sedem aktivnosti in košarkarsko tekmo, kar je za naše razmere še vedno precej. Verjetno pa bi bilo drugače, če bi denimo igral zgolj pet minut na tekmo. Takrat bi premislil o vsem skupaj,« pravi Goran Jagodnik, v tej sezoni član Hopsov iz Polzele.

Če bi si našel ugodno službo, bi verjetno že prej nehal igrati košarko na tej ravni, vendar povpraševanja v košarkarskih krogih ni na pretek. »Klubov je malo, nas, starejših igralcev, pa iz leta v leto več. Nekateri naredijo trenersko šolo, vendar potem ne najdejo zaposlitve, saj nimajo koga trenirati. Ker je težko najti primerno službo, se zgodi, da povlečeš kariero, dokler se da,« opisuje naš sogovornik, ki je sicer že večkrat razmišljal o tem, kdaj bo končal športno pot. Pred štirimi leti, ko je dopolnil 36 pomladi, ga je pred upokojitvijo premamila ponudba ljubljanske Olimpije. V tisti sezoni je postal tudi najboljši igralec meseca v evroligi, kar je bila najboljša potrditev, da se je odločil pravilno. »Zagotovo pa je odločitev o koncu kariere velika prelomnica v življenju vsakega športnika. Imam nekaj prijateljev, ki se po koncu športne poti s težavo vklopijo v normalno življenje. Idealnega trenutka za upokojitev pravzaprav ni. Nekateri pravijo, da je najbolje nehati na vrhuncu, a dejansko nikdar ne veš, kdaj boš dosegel vrh,« razmišlja Jagodnik.

Upoštevati je treba naravne zakonitosti

»Redki so športniki, ki športno pot zaključijo s srečnim koncem. Moja se je končala drugače, kot sem si želel in predstavljal. A mi zato v življenju ne bo hudega,« je leta 2006 povedal smučarski šampion in eden najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov vseh časov Jure Košir, za katerega so mnogi menili, da bi se lahko upokojil že kakšno leto prej. A Košir je takrat vztrajal, ker je verjel v uspešno vrnitev med najboljše alpske smučarje sveta. Ni se mu izšlo. »Zdaj vem, da sem vlekel kariero kakšni dve leti predolgo. Fizično sem imel preveč težav, da bi mi uspelo, čeprav sem se glede treningov, priprave na tekmovanja in življenjskega ritma veliko bolj trudil kot na začetku profesionalne smučarske poti. Ko telo enkrat reče, da je dovolj, si nemočen. A čeprav v zadnjih letih nisem dosegal tako odmevnih uspehov kot prej, ne obžalujem, da sem vztrajal, saj sem spoznal šport tudi iz druge perspektive. Užival sem, saj te šport zasvoji in te zaznamuje za vse življenje,« danes pri 42 letih razmišlja Jure Košir, tudi dobitnik olimpijske kolajne iz Lillehammerja.

Košir pravi, da bi še zdaj smučal v svetovnem pokalu, če bi le lahko. Na vprašanje, kdaj je najprimernejši čas za konec kariere, nekdanji as belih strmin ne pozna natančnega odgovora. »Zagotovo začneš razmišljati o slovesu že okoli tridesetega leta. Odvisno seveda od uspehov in zdravja. V vsakem primeru pa športnik takrat pade v neko travmatično obdobje, saj je odločitev zahtevna in terja veliko razmisleka. A ko nisi več tako sposoben kot včasih, moraš upoštevati naravne zakonitosti. Težko je, vendar druge poti ni. Ravno pred dnevi sva se s prijateljem, ki je tudi nekdanji smučar, strinjala, da v najinem življenju pač ni nobene dejavnosti, ki bi naju tako navduševala kot ravno šport. Tega pa se zaveš šele takrat, ko dejansko nehaš profesionalno tekmovati,« razlaga Košir, ki se lahko pohvali, da je dvajsetkrat stal na zmagovalnem odru. Poudarja, da je ob odločitvi o koncu kariere venomer pomembna tudi podpora ožjih družinskih članov. Pravi, da je je sam vedno imel dovolj, zato je še danes hvaležen vsem bližnjim sorodnikom.

Ni zdržal brez steklenice piva

Seveda pa obstajajo tudi panoge, v katerih praktično ni starostne omejitve. Trofejni olimpijec Rajmond Debevec je denimo star že 51 let, a še vedno ne razmišlja o tem, da bi puško pospravil v kot. Njegov naslednji največji cilj ni zgolj tekmovati na prihodnjih olimpijskih igrah čez dve leti v Riu de Janeiru, ampak bi v Braziliji rad pustil odmeven pečat. Nedavno je v našem prostoru zavoljo svojega bogatega športnega znanja navduševal kanadski hokejist Todd Elik. Ko je bil star že krepko čez štirideset let, je bil še vedno med najboljšimi v mednarodni ligi EBEL. Elik je med drugim slovel tudi po nešportnem življenju, saj ob večerih ni zdržal brez steklenice piva, a je bil kljub temu že naslednje jutro med prvimi na treningu in delal dodatne vaje, da je ohranjal fizično pripravljenost. Sicer pa se hokejisti tako kot športniki v drugih množičnih kolektivnih panogah v največji meri začnejo upokojevati med tridesetim in petintridesetim letom starosti.