O slovenskem ženskem kolesarstvu, reprezentanci in tudi ekipi BTC City se na elitni sceni ni nikoli toliko govorilo kot ob samostojni akciji Špele Kern, ki je več kot pol ure s številko 123 vztrajala pred glavnino, čeprav je potem to na koncu »plačala«. Je bila akcija del taktike?

To ni bilo v nobeni taktiki. Tako lahko taktizirajo člani najboljših ekip, drugi taktizirajo proti sebi. Ni bilo predvideno kaj takega. Vseeno pa je bilo to prvič videno s strani ženske reprezentance, za kar sem Špelo v cilju tudi pohvalil. Za promocijo Slovenije in tudi ekipe BTC je naredila zelo veliko. A sem jo hkrati takoj za pohvalami tudi malo okrcal. Ne samo ker me ni poslušala, ko sem rekel, naj počaka. Brez tega vložka, da se je vozila 20 sekund pred glavnino, bi se bila sposobna pripeljati tudi na rob dvajseterice. Tako bi bilo še bolj očitno, da smo naredili napredek v primerjavi s prejšnjimi leti. Bistveno bi lahko izboljšala dosežek Polone Batagelj iz Köbenhavna 2011. Žal je bila v padec in odstop vpletena Urša Pintar, ki je v zadnjem obdobju kazala najboljšo formo in je bila trasa nalašč zanjo.

Že za uvod ste v ekipni vožnji na čas z ekipo BTC City Ljubljana osvojili 12. mesto. Lep dosežek za prvo leto.

No, imeli smo nekaj sreče, ker so kolesarke Rabobanka z Vosovo in Prevotovo padle in bi bili kakšno mesto nižje, a je v redu. Posebno zaradi višine vložka. Po drugi plati so zaostale le 35 sekund za osmo ekipo, kar bi bilo nemara dovolj že, če bi bila Mia Radotić v spomladanski formi. No, vse so se izjemno potrudile in zaradi izčrpanosti sta Ritterjeva in Bujakova to plačali na posamičnem kronometru, saj bi Poljakinja lahko bila višje kot 19. Urše Pintar in Polone Batagelj zaradi tega niti nismo silili na posamični kronometer, saj uvrstitev okoli 40. mesta ne bi nič pomenila.

Nova svetovna prvakinja je komaj 22-letna Francozinja Pauline Ferrand-Prevot. Vas je fascinirala?

Zame ni presenečenje. Je pa sijajno izkoristila slabosti prve dame Marianne Vos, ki je letos prvič brez kolajne po letu 2006, ko je bila trikrat svetovna prvakinja in petkrat podprvakinja. Lahko vam povem, da bi Ferrand-Prevotova zmagala tudi na ženskem Giru, če bi ji le dopustili, a je nastopala za nizozemsko ekipo Rabobank Liv, kjer je Marianne Vos kot Nizozemka seveda prvo ime ekipe. Slišim v zakulisju, da tudi zaradi tega sedaj išče novo ekipo. Če bi imeli dovolj denarja, bi bila lahko naša.

In kakšen vložek bi bil potreben? Bi sploh prišla?

O tem pa nisem nikoli razmišljal. Številka bi bila zagotovo višja od 100.000 evrov na sezono, ne vem pa, ali bi kljub najvišji ponudbi prišla. Se je pa sredi sezone za prihod v našo ekipo zanimala Avstralka Rachel Neylan, podprvakinja iz Valkenburga 2010. Zanimanje je precejšnje in do konca septembra se bomo skupaj s sponzorji odločili, kako naprej.

Kakšne so izkušnje ob koncu prve sezone vodenja ženske profesionalne ekipe?

Prepričan sem, da smo naredili dobro blagovno znamko v ženskem športu. Tudi v Ponferradi smo dobili veliko komplimentov, kaj nam je kot novi ekipi uspelo. S prihodom tujk smo tudi znotraj ekipe ustvarili izjemno vzdušje, ki je bilo očitno tudi te dni. Poljakinja Bujakova in Hrvatica Radotićeva sta se zaradi zgodnjega odstopa tolažili v slovenskem taboru. Za podobo smo v prvem letu zelo veliko naredili, tudi zaradi Špele, in mislim, da smo opravičili vložke sponzorjev. Na nekaterih področjih smo naredili toliko, da bo težko že kaj izboljšati. Naredili smo največ tam, kar je tudi vodilo Mednarodne kolesarske zveze – za promocijo ženskega kolesarstva. Manjka seveda prisotnost televizije s prenosi dirk, saj skoraj nikjer ženski del ni tako zapostavljen kot v cestnem kolesarstvu, kar pa je problem moške populacije v organih odločanja.

Zagotovo ste bili ponosni tudi kot oče, saj je sin Izidor osvojil sijajno šesto mesto med mladinci.

Mene je še posebej presenetil. Šesto mesto je zanj izredna uvrstitev. Nisem mislil, da je v njem toliko dinamita, nepopustljivosti in garanja. Sem ga pa na posamičnem kronometru šele prvič spremljal na dirki iz spremljevalnega avtomobila, kar se bo marsikomu zdelo čudno in smešno. A nimam časa, da bi delal z njim. Je pod nadzorom Andreja Hauptmana. Ja, nisem mislil, da tako leti.

Zelo zgovorna je statistika dosedanjih uspehov slovenskih kolesarjev v mlajših kategorijah, saj je vsa petnajsterica, ki se je na svetovnem prvenstvu prebila med deseterico v času samostojne Slovenije, naredila tudi profesionalno kariero.

Verjemite, da v razne pravljice glede na svoje izkušnje ne verjamem več. Prepričan pa sem, da ima še veliko rezerve na številnih plateh. Ne samo ker je malo časa v kolesarstvu. Ko gre za upoštevanje kakšnih doslednosti, kot je prehrana, me bolj malo posluša. No, on se bo tudi že znal odločiti, je že dosti brihten in zrel. Sva pa se s Hauptmanom že pogovarjala, da ima sin verjetno dobre predispozicije tudi za kronometrista in, kot ste zapisali v komentarju Za uro resnice, bomo morali več naredili v tej smeri.