O škandaloznem dejstvu, da Cerarjeva stranka vse od volitev skoraj dosledno odklanja vabila na televizijske debate o stanju in prihodnosti države, skoraj ni vredno izgubljati besed. Če stranka, ki si je tik pred volitvami vbila v glavo, da bi prav to državo rada vodila, zdaj pa ne premore niti toliko kolektivnega uma, da bi zaupala v spontani govor svojih predstavnikov, v govor stranke kot stranke, je morda najbolje, da Mira Cerarja tudi dobesedno klonirajo – vse skupaj bo zagotovo manj bizarno od situacije, ko edino vladajoča stranka noče govoriti o tem, kako bo vladala.
Nič boljši pa niso tisti trenutki, ko se vendarle pojavijo in spregovorijo. O anonimnih poslancih, ki bi ves mandat radi ostali volilci in ki svojo politično ambicijo zadovoljujejo z malikovanjem vodje in promocijo zdrave kmečke pameti, sem že pisal – če je to njihov domet, je morda bolje, da se reducirajo na prst na glasovalni napravi in ostanejo tiho. A enako velja tudi za bolj ambiciozne predstavnike. Milan Brglez, ki je počasi začel uživati v funkciji, ki si je ni želel, bi nam zagotovo lahko prihranil pravniške nasvete iz zadnjega intervjuja v Mladini, kjer je »istospolne« napotil v Strasbourg:
»Pravno gledano in z upoštevanjem vseh pravnih virov rešitve za večino problemov, ki jih istospolni imajo, že obstajajo. Le da je ta pravosodna pot daljša od zakonodajne. Nekdo, še zlasti mislim na 'nevladnike' na tem področju, bi moral konkretne procese pritožbe pomagati speljati do strasbourškega sodišča, ki bi nato v skladu z 12. protokolom h konvenciji o človekovih pravicah, ki govori o splošni nediskriminaciji, preverjalo, ali je drugačen položaj istospolnih od položaja heteroseksualnih v Sloveniji sploh upravičen.«
Že ob njihovi pojavitvi je bilo jasno, da smo s Stranko Mira Cerarja v najboljšem primeru dobili žlahtno desno stranko, ki pa se – in to je bistveno – ni organsko razvila iz desnice, ni bila produkt njene avtodejanševizacije, temveč se je pojavila kot usluga, kot nezasluženo darilo cagavi »zmerni« desnici, ki se sama ni znala, ni zmogla in se tudi ni zares želela emancipirati. Vedeli smo, da bomo dobili desnico – a da bo žlahtna desnica v svoji domišljiji in cinizmu presegla Primca in Cukjatija, je vendarle preveč. Kaj, zaboga, Brglez govori, ko nas vabi, da se skupaj z njim pretvarjamo, da ne vemo tega, kar že zdavnaj ve ne le Strasbourg, temveč tudi naše ustavno sodišče? Bi ne bilo bolje, če bi požrl slino, si zatisnil svoj rahločutni nos ter »Strasbourg« v slovensko zakonodajo, ki je že davno spisana, pomagal »speljati« sam? Bi ne bila, čisto mogoče, to naloga vašega Državnega zbora, predsednik? In če tega ne zmorete, pač priznajte in bodite prava desnica – če nič drugega, tudi stroga definicija družine in svetega zakona že davno čaka na vpis v ustavo.
Pa vendar, če je moral največji med malimi cerarji pri izumljanju starega pokazati presežek domišljije, ima vrhovni Cerar pri tem precej lažje delo. Odkar je odkril toplo vodo v podobi Dušana Mramorja, se je njegov poduhovljeni moralistični diskurz lahko preobrazil v bolj nevtralno podobo, podobo kvazirealističnih puhlic sodobnega kapitalizma, ki pa jih – in to je najhuje – izgovarja tako brezrezervno in tako neposredno, da je videti, da je prespal ves čas od leta 2008.
Kdor mu je prisluhnil, ko ga je v radijskem Studiu ob 17h zares elegantno razgrnila Tanja Starič, zdaj skupaj z njim ve, da smo se vrnili v novo preteklost. Spet je pred nami varčevanje in spet – pa čeprav v praksi že lep čas ne obstaja več – je pred nami Trojka. In ker je tu Trojka, je dovoljeno vsako govorjenje na pamet, če le prihaja s strani oblasti. Privatizacijo 15 podjetij moramo brezpogojno speljati do konca, pravi, in navaja razloge, ki jih ni – in še več, ker je mož beseda, trdi, da je to govoril že pred volitvami. Takrat je napovedal, da bo preučil, kako daleč so postopki, in zdaj je ugotovil, da so prav vsi čisto zares že tako daleč, da jih moramo brez nadaljnjega speljati do konca.
Vse je ostalo isto, pravi, tako kot mi zanj tudi sam zase trdi, da je v izumljanju starega postal tisto, kar je napovedal. Prav tu pa je resnični problem, problem, kjer se pomešajo neznanje, brezidejnost in manipulacija. Naivni, ki so ga pripeljali na oblast, so verjeli njegovemu implicitnemu predvolilnemu sporočilu, verjeli so, da obstaja razlika med tistim, česar zares ni mogoče ustaviti, in tistim, česar določene ideološke strukture nočejo ustaviti. Verjeli so v razliko, ki v tipu politike, ki jo predstavlja, dejansko ne obstaja. A recimo, če je bil zares naiven tudi Cerar sam in ni vedel, kaj mu bo po volitvah povedal Dušan Mramor, je vse skupaj samo še slabše.
