A nazaj k borcu, našemu Fischer Kingu z dvema hobokoma po 25 kilogramov. Jesen torej. Faza obnov. Polnjenja cistern, tesnjenja oken, menjav ventilov na radiatorjih, preizkušanja napeljav, kraje drv ali pač izpiranja alg z dna gliserja. Ob vse žalobnejšem lomljenju svetlobe luči v mraku, ki te nagovarja tako k temu, da se predaš, in takoj zatem, da se podvizaš. Jeseni se ljudje spremenimo v hrčke. Ni druge. Gospa, ena tistih nesrečnic, ki ji je plaz nedavno sesul hišo, je dejala, da je bilo v njej veliko žuljev. Sizifovsko. Tisoče preprijetih opek je spet postalo nič. A ni druge, kot da se »piči« dalje, in verjamem, da so v dnevih, ki so minili od izjave, ona in njeni ter po vsej verjetnosti še kakšna pomoč iz strani, opravili enormne delovne podvige.

Prenavlja tudi državljan galerist. Nekaj malega bo dobelil razstavni prostor. Kar je na ravni zaznavanja vonjev spet posebna čarovnija. Kot da se barve, sploh te na nitro osnovi, v umetniških institucijah še posebno dobro razdišijo oziroma kot da se tam počutijo še posebno na svojem terenu. Predvsem pa se danes izteka prvi teden, odkar so v neki hiši v centru mesta zamenjali prastara glavna vhodna vrata z novimi. Za močne »ne bo vam uspelo« duri gre. No, večina prič dogajanja, ki vrat sicer sploh ne uporablja, temveč jih kvečjemu gleda, se je ob aktu menjave moralno večinsko strinjala, da so bila stara vrata boljša (naj bi imela več duše in podobno) oziroma da nakup novih ni bil primeren. Da bi »pravilen« sodoben državljan šel restavrirat stara vrata, ne pa kupovat novih, kar te ob vsej predvidljivosti tega antikvitetarskega enoumja navede, da kontriraš in postaneš navijač novosti. Z nikakršnim pojasnjevanjem, da so bila stara vrata črviva ter neobnovljivo dotrajana, se lastnik, ki je postopek menjave izvedel, ni mogel rešiti pred mnenjem strogega ljudskega tribunala, da je kreten. Obenem se je pa takoj postavilo vprašanje, koliko časa bo minilo, da bodo nova vrata popisana. Da bo prišel mimo eden od teh modelov, ki se s pršilniki podpisujejo po vseh mogočih stenah in jih spektakularno razdevičil. In začel postopek staranja. Ni se še zgodilo. Kot da jih za zdaj še ščiti njihova novost oziroma da še delujejo kot ženska, ki se ji nihče ne upa pristopiti. Seveda je pa možno, da ekipo zadnje dni hromi informacija, ki se jo je dalo prebrati (Global), da je bil tudi A. Breivik v mlajših kategorijah te vrste »sprej teroristek«.