Vsi le govorijo, kako trnova bo cesta. Nič več. Nihče ne goji visokoletečih pričakovanj. Dekleta Polona, Urša in Špela še teh ne. Le preživeti. Zavedajo se realnosti. Trasa ni za njihove karakteristike. Ne spadajo v širši krog favoritov tridesetih imen. Če bi bila trasa denimo podobna tisti na Kozjem griču na Danskem, bi bila Slovenija vroča konkurenčna ekipa. Če. Ker nimajo glasnih visokih pričakovanj, niso pod pritiskom. Lahko le presenetijo. Zdi se, da med seboj nimajo izrazitega vodje. So le reprezentanca šestih kapetanov. Ali šestih pomočnikov. V nehomogeni ekipi bi bilo to zelo slabo izhodišče. Vendar hierarhija je jasna. Edini šef je Gorazd Štangelj, saj fantje govorijo, Štangelj je izbral, Štangelj je odločil, Štangelj bo povedal, Štangelj ve...

To niti ni čudno, saj ima strateg za seboj kar 15 nastopov na svetovnem prvenstvu in vedno je pripeljal do cilja. Izbranci imajo skupaj med elito le dvajset startov. Spoštovanje je prava beseda. Ob tem se vsa šesterica zaveda svojih dobrih in slabih plati. Fajt, Kocjan in Bole imajo to sezono malo izkušenj z najvišje ravni dirk. Kocjan je zaradi ameriške scene sploh največja uganka. Koren je tekmoval morda preveč, Bole premalo v zadnjih dveh mesecih. Nihče ni vozil na španski Vuelti, ki že leta velja za najboljšo pripravo. Polanc je (pre)mlad. Po drugi plati je najboljši hribolazec med šesterico. Preostala peterica se zaveda, da bo 4000 metrov višinske razlike zelo zahteven zalogaj. Celo prezahteven, kot je skoraj brez razmisleka prepričan Mezgec.

Ni zanemarljivo, da Koren in Fajt sodita v vrh najbolj cenjenih pomočnikov in se vsi znajo podrediti. In vsaj Bole in Mezgec lahko odsprintata vse. Zato je možno prav vse – od mavrične majice do hitre pozabe. To je čar kolesarstva.