Kaj pravzaprav je bilo neoliberalnega v pivovarski vojni kot simbolnem začetku domačega »tajkunstva«? Kaj ima z neoliberalizmom sprega domačih bankirjev in menedžerjev, ki je napihnila kreditne balone, zaradi katerih je morala država reševati banke in pri tem – dobesedno – zastaviti svojo prihodnost? In kje je mogoče neoliberalce najti v zgodbi o projektu TEŠ 6, ki ga je vrsto let najbolj podpirala stranka gorečih nasprotnikov neoliberalizma? Projektu, ki ga bodo državljani očitno plačali večkrat: najprej očitno prek položnic za elektriko, čez čas pa prek unovčenih poroštev in sanacije energetike.

Pravijo, da mediji državljana kot subjekt v današnjem času preradi zreduciramo na »malega človeka«, potrošnika ali davkoplačevalca. A zdi se, da imamo v Sloveniji prav nasprotno težavo. Da o sebi ne razmišljamo kot o plačnikih davkov in (ne)posrednih financerjih elit, ki obvladujejo domače politično-gospodarsko podzemlje, ampak sprejemamo njihovo igro in sovražnike, ki nam jih vsiljujejo. Eni panično svarijo pred »pošastjo neoliberalizma«, drugi s križem in blagoslovljeno vodico mahajo pred »komunisti«. Medtem se v ozadju bojev, ki so ideološki le za neuko rajo, delijo rente in posli. Živimo v državi, ki ji vladajo mali, celo drobnjakarski interesi – in ti so že po naravi najdražji.

Le kdo se še spomni, da smo pred leti morali čez noč na avtomobile namestiti nalepke, ki jih je izdeloval podjetnik iz kroga nekoč največje vladne stranke. Ko so nalepke z novo vlado izginile, je bolj ali manj izginil tudi podjetnik, naši avtomobili pa so – če verjamete ali ne – vozili enako kot prej. Še pred vstopom v EU so vlade nekritično metale milijone za pomoč podjetjem brez poslovnega modela in trga. Subvencionirali smo termoelektrarno iz Trbovelj in vmes zaman pričakovali, da bodo odgovorni za Zasavje našli rešitev. Pridno smo plačevali dodatek za obnovljive vire energije in nato ugotovili, da smo z njim več let podarjali dobičke lastnikom večjih sončnih elektrarn. Več let so nas politiki in menedžerji učili, da se mora država umakniti iz gospodarstva, a nam že kmalu zatem izstavili večmilijardni račun za to, da je danes država izključna lastnica pomembnega dela bančništva in s tem tudi pomembnega dela gospodarstva.

Vrsto let smo plačevali in še danes plačujemo vse. Ko vsak dan po ulicah iščemo neoliberalce, da bi jim lahko pljunili v obraz, ker mladi ne dobijo dela, ker so v bolnišnicah čakalne vrste, ceste pa polne lukenj, smo na lovu za napačno tarčo. Upanje v lepšo prihodnost so nam vzeli nekoč naši kapitalisti, ki smo jih imeli raje kot tujce, četudi so izčrpavali našo tovarno, naši sindikati, ki so vrsto let z njimi živeli v simbiozi, naši ugledni bankirji, naši izbranci ljudstva, ki so vsakič obljubljali spremembe, a so vedno vedeli, da jih v resnici ne sme biti... Vsi ti so na svoj način krivi, da je Slovenija postala neuradni protektorat EU, v katerem se po potrebi preizkušajo scenariji reševanja bank in trenira javnofinančna disciplina.

Finančni trgi, bonitetne hiše, špekulanti, uradniki iz bruseljske četrte lige, domači zaslužkarji, ki si obetajo milijone od privatizacijskih poslov, in drugi vojni dobičkarji k nam niso prišli sami. V resnici so jih pripeljali »naši«. Neoliberalizem ni vzrok naših težav, ampak njihova posledica.