Glasba je eden najmočnejših izrazov prepada in razlik pa tudi podobnosti med generacijami. Podobno gotovo velja za zdaj že kultni in ob nastanku revolucionarni nosilec glasbe – vinilno ploščo. Njena zgodba hkrati izraža bliskovitost tehnološkega razvoja in iluzijo njegove vsemogočnosti, nostalgijo po starem, ki pa hkrati ni zgolj to, saj staro velikokrat pomeni tudi boljše ali pa vsaj drugačno, za kar bi bilo škoda, da ob novem kar potone v pozabo. Kot pravi lastnik prodajalne Vom Damir Vodopija: »Ko je prišla zgoščenka, so vsi napovedovali pogreb vinilke, ko je prišel splet, so vsi napovedovali pogreb zgoščenke, a vse še ostaja z nami in dejansko se tudi vračamo. Zdaj so znova popularne celo kasete, ker so ljudje spet odkrili njihovo vrednost.«

Zabaven dan, ki nas je popeljal po trikotniku ljubljanskih ploščarn, katerega koordinate so na Trubarjevi, Čopovi in Gallusovem nabrežju, se je začel s simpatičnim prizorom v SpinVynilu. Med zavidljivo zbirko rockovskih plošč je zavila skupinica otrok pod vodstvom učiteljic. Ko je malček izbral ploščo z otroškimi pesmimi in jo je vodja prodajalne dal na gramofon ter nanjo nastavil iglo, je najmlajša generacija odprtih ust in polna začudenja strmela, kako iz te naprave prihaja zvok. Celo zapeli so zraven, pred tem pa si nekoliko prestrašeno kot v muzeju niso upali ničesar prijeti, klepetati ali kaj vprašati. Mož za pultom, star nekje med tridesetim in štiridesetim letom, je vljudno zavrnil intervju, kasneje pa smo izvedeli, da se je za prodajo plošč »izšolal« prav v Vomu pri Vodopiji. Zanimivo, da so ob ploščah obmolknile ravno mlajše generacije, medtem ko sta bila nekoliko starejša in že skoraj dvajset let v poslu prisotna vinilofila zgovorna.

Glasba ni zastonj

Matej Gerželj iz prodajalne Jazz & Blues Records se nasprotno od obeh kolegov osredotoča predvsem na nove izdaje neodvisnih založb, ki jih uvaža iz ZDA in Evrope. »Danes je za to majhno zanimanje. Za stroške se nabere, za v žep pa bolj malo. Ampak po toliko časa težko vsemu obrnem hrbet,« Matej Gerželj odgovori na vprašanje o poslu. Še leta 2009 je bilo čisto drugače, razloži, kar je gotovo tudi posledica spleta in »pametnih« telefonov. »Ljudje danes mislijo, da je glasba zastonj, in ne cenijo dela, potrebnega za njeno ustvarjanje. Ko sem bil najstnik, si moral po glasbo v Italijo, Avstrijo, jo naročati iz Anglije. Govorili smo o albumih in bendih. Če danes že kdo stopi v prodajalno, vpraša, katera pesem se vrti, in ne, kdo je izvajalec. To samo kaže na to, da bo šel na internet in komad potegnil dol. A telefon ni gramofon, kasetofon ali CD-predvajalnik. Lahko poslušaš glasbo z njega, a potem ne veš, kaj je zvok. Če primerjamo samo mp3 in CD, je slednji desetkrat boljši zapis,« se je razgovoril. Prej je bila del ploščarne tudi spletna prodajalna, dokler mu je niso »shekali«, ni pa še našel časa in denarja, da bi jo na novo postavil.

Sicer pa se LP-plošča vrača in tudi bendi jo znova uporabljajo, »kar daje malo upanja, da se bo vrnila tudi kultura poslušanja«. Pravi, da je to pogojeno z dobrim zvokom in delno tudi modo. »Ker sem z njim odrasel, je vinil zame nekaj nujnega. Do danes je najboljši nosilec zvoka in je namenjen izključno temu. Na njem ne more biti slike kot na CD-ju. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj mladi danes kupijo ploščo, sicer rabljeno in zmahano, ampak ker je poceni, jo. Zgoščenk pa skoraj ne več. Vprašanje je, ali jim bo to zanimivo dan, mogoče leto ali pa bo preraslo v neko strast. Te ne moreš gojiti, če imaš sto tisoč komadov na računalniku. Od tega jih niti tisoč nisi slišal v celoti, ker je nemogoče, saj vsak komad vzame svoj čas,« je pojasnil. Najstarejši obiskovalec, ki prihaja k njemu, je star 75 let in si vsake toliko časa še vedno privošči novo ploščo. »Imam redne stranke, ki kupujejo plošče, in takšne, ki kupujejo zgoščenke. Trditi, da je zgoščenka pozabljen medij, je nesmiselno, saj še zmeraj 90 odstotkov glasbe izide na njej, 10 odstotkov pa sočasno na zgoščenki in vinilu,« sklene ponosni lastnik več kot 6000 originalnih zgoščenk in cele omare plošč.

Bolje si je vzeti čas

Naša ekspresno delujoča družba je spremenila tudi odnos do glasbe, o čemer se strinjata oba sogovornika, ki sta med glavnimi razlogi za svojo butično dejavnost navedla tudi izvzetje iz sodobnega hitenja in mir, ki ga lahko začuti vsak, ko se zakoplje v kupe prav posebno dišečih črnih diskov v za sodobne pojme nerodno velikih, a zanimivo oblikovanih ovitkih. »Plošča je bliže naravi, zato se po mojem ljudje dobro počutijo, ko poslušajo glasbo z nje. Sicer pa moraš za poslušanje plošče živeti bolj počasi. Ni daljinca, da poslušaš vsak komad tri sekunde. Moraš se usesti, jo malo očistiti, pogledati, pravilno obrniti in nastaviti iglo. Gre za poseben ceremonial in ne da bi se zavedal, se umiriš. Potem se moraš za pol ure predati glasbi, mi pa zdaj poslušamo tisto, kar nam vsilijo kot hit. S ploščo je podobno kot z žensko, bolj se ji posvetiš, več boš imel od nje,« je opisal Vodopija iz, kot pravi, prve zasebne prodajalne plošč iz druge roke na prostoru nekdanje Jugoslavije, ki ljubitelje glasbe razveseljuje že skoraj 20 let v gledališki pasaži pri MGL.

V njej hoče pričarati vzdušje, »ko se ustavi čas«, zadržati obiskovalce čim dlje, da brskajo in uživajo. »Tudi če vem, kje je kaj, jim ne povem,« se nasmehne. In res, v iskanju darila pred pogovorom je takoj minila debela ura ob brskanju po stotinah plošč, ki so segale vse od jugopopevk do legendarnih rockovskih bendov in umirjene klasike. »Klasika je morda celo najboljša za darilo. Neko drugo ploščo človek mogoče posluša enkrat, dvakrat, petkrat, potem pa jo odloži, klasika pa ima poseben čar, da te umiri in dvigne, zato je večna.« Sam se je v mir med plošče, videokasete, kasete in zgoščenke umaknil iz zelo stresne posebne policijske enote. »Vsi se ženemo za več in vedno pride obdobje, ko izgubiš to, za čimer si se gnal. Kot bi bili malo butasti. Bolje je živeti polagoma,« nadaljuje brez dlake na jeziku. Pri glasbi nimaš česa izgubiti, se strinja, še posebej pa jo ceni od takrat, ko je sam prijel za kitaro in videl, koliko dela je potrebnega za dober komad. »Ljudje danes glasbo poslušajo kot tisti, ki živijo zraven železnice in ne slišijo več vlaka. Če ne bi bilo vlaka, pa bi jih motilo,« odgovori na vprašanje, zakaj glasbo danes poslušamo le še kot kuliso in ozadje.