Ko sem vstal, da bi še stodvanajstič zakrožil med šestimi trgovinami z dragimi odpustki za odsotne može, sem po celem telesu začutil boleče posledice neskončnih ur iskanja dodatnih milimetrov prostora med letalskimi sedeži in slišal sem, kako je glas iz zvočnikov neke druge potnike obvestil, da se je začel waterboarding. Videl sem se, bivšega miroljubneža, kako s čebrom vode v roki strmim v prestrašeni obraz predsednika pilotskega sindikata.

Francoski piloti stavkajo, sem izvedel iz časopisja, ker namerava letalska družba AirFrance/KLM večino svojih evropskih letov prenesti na nastajajočega nizkocenovnika Transavia, ki bo po vzoru drugih nizkocenovnikov najemal cenejše pilote iz vse Evrope. Kar bo, po mnenju stavkajočih, sčasoma poslabšalo tudi njihove delovne razmere.

Glej, glej, sem si rekel, pa saj ti piloti sploh niso tako slabi fantje, kot se mi je zdelo. Začutil sem celo neko tovariško naklonjenost do teh drznih upornikov, ki se zoperstavljajo trgu, ki se samoregulira tako, da bo Air France/KLM namesto francoskih pilotov za deset tisoč evrov na mesec kmalu zaposloval bolgarske za tri tisoč. Ali moldavske za sedemsto in plačano malico.

Francoski piloti zdaj od svoje države pričakujejo, da jih bo zaščitila pred revnejšo konkurenco (no, ne njih osebno, ampak njihova, pardon, francoska delovna mesta), vodstvo družbe pa odgovarja, da morajo razumeti razmere na letalskem trgu. In res, če potnikom dol visi za to, koliko prostora imajo in kakšno hrano jim strežejo na letalih, jih bržkone tudi pilotova narodnost in višina njegove plače ne zanimata preveč. In briga jih tudi za njegove socialne pravice, njih zanima le njihova lastna pravica, da za petindvajset evrov letijo iz Benetk v Barcelono.

»To je njima njihov globalni trg dao,« se je francoskim pilotom z onega sveta privoščljivo smehljal tovariš Tito, in tudi meni je, ko sem ugotovil, da še eno več izmed mojih letal zamuja, hitro pošlo tisto malo razumevanja za združeno pilotsko levico. Primerno razkačen sem namreč zaključil, da je stavka povsem nepotrebna, saj gre za še en vnaprej izgubljen pravičen boj v nepravičnem svetu. Le meni in nekaj sto tisoč drugim naključnežem so malce zagrenili življenje s svojim lajanjem, kapitalistična karavana pa bo šla dalje. Z njimi ali brez njih.

Če smo čisto iskreni, so francoski piloti le še ena množica nesrečnikov, ki je osebno spoznala samoregulativno moč globalnega trga. Dokler ni ta prišel po njih, so bili pa lepo tiho in uživali svoj privilegirani položaj.

Oni namreč niso stavkali, ko so se francoske tovarne množično selile na Kitajsko, ker so bili kitajski tovarniški delavci pripravljeni delati več od francoskih za manj denarja in nič pravic; niso stavkali, ko so francoska podjetja za gradnjo novih terminalov in pristajalnih stez začela najemati na vse pripravljene afriške priseljence; niso stavkali, ker uslužbenci AirFrance na letališču v Ouagadougouju nimajo enakih plač kot tisti, ki isto delo opravljajo v Parizu; niso stavkali za pravice svojih kolegov pri revnejših letalskih družbah, in še danes jih ne moti, da zaslužijo nekajkrat več od enako usposobljenih afriških kolegov.

Tako sem si govoril, ko sem dojel, da smo vsi mi eni navadni francoski piloti, stavkajoči, protestirajoči in nergaški pravičniki, ki se borimo le za svoje bogate in od države zaščitene riti. Vsi mi se upremo groznemu sistemu šele tedaj, ko se ustrašimo za svoj zakonsko omejen delovni čas, za svoja zdravstvena in pokojninska zavarovanja, za regrese in božičnice, za dopuste in bolniške, ko se ustrašimo za ta naš pravljični svet, ki se nam, francoskim pilotom, nekega septembra nekega dva tisoč štirinajstega leta nenadoma zazdi ogrožen. Kakor da bi vse življenje letali visoko nad zemljo in ne bi opazili, kaj se dogaja pod nami.

A ko bomo nekoč po vesoljni pomoti pristali v resničnem svetu, bomo ugotovili, da v njem večina ljudi o naših pravicah lahko le sanja, da je sicer lepo imeti polne trgovine poceni kitajskih izdelkov, leteti za dva sendviča z enega na drug konec Evrope ter prejemati francoske plače, a da je to pravljica, ki se matematično preprosto ne izide, še več, pravljica, ki jo že dolgo živimo na račun nekoga drugega. Nevidnega drugega, ki se na sedežu letala Air France/KLM znajde kvečjemu takrat, ko ga francoske oblasti deportirajo v njegovo matično deželo. In bilo bi lepo, če bi kdaj kdo za spremembo stavkal tudi zaradi njegovih neobstoječih pravic.

Če namreč francoski piloti ne želijo delati v skromnih pogojih, kot veljajo za druge pilote, za tiste, recimo, iz vrst nepreštevnih milijonov azijskih in afriških revežev, bi morali biti boj tudi za njihove plače. Vse dokler bodo namreč na trgu obstajali ljudje, ki bodo prisiljeni pristajati na vse, bo imelo socialno varstvo previsoko ceno. Trg pač ne razume, zakaj bi moral Francoz za isto delo prejemati trikrat več denarja od Vietnamca. Bojim se, da mu tudi francoski piloti to zaman pojasnjujejo.