Barbara Šurk

Iz Dženina na Zahodnem bregu je Šurkova poročala o že pozabljenem izraelskem napadu na mesto, iz Bagdada pa o ameriški invaziji na Irak leta 2003, okupaciji, iraški nogometni reprezentanci in umiku ameriške vojske. Vmes je iz Dubaja pisala o kameljih dirkah in teniških prvenstvih v Emiratih. Iz Libanona je sledila razcvetu državljanske vojne v Siriji in vzponu Islamske države Abu Bakra El Bagdadija. Preden se je preselila v Jeruzalem, od koder je do leta 2006 poročala za Delo, je bila dopisnica Dnevnika iz New Yorka.

Na poti med Londonom in Kairom je Barbaro Šurk ujela nova vojna, ki se je začela ta teden in v kateri vsaj na papirju sodeluje tudi Slovenija.

Spet smo se priključili koaliciji voljnih za boj proti sovražniku, ki so ga drugi definirali za nas.

Ne, ne. Sploh ne. Islamska država kot skupina bojevnikov se ni nenadoma prikazala iz nič.

To so nenavadni »beduini«. Ti, ki pred televizijskimi kamerami režejo glave zahodnim novinarjem in humanitarnim delavcem, govorijo angleško z londonskim naglasom. Če niso Britanci, so se pa očitno šolali v Angliji. Morda so korenine problema drugje in se proti temu ne moremo boriti v Iraku in Siriji.

Ko so se ameriški vojaki konec leta 2011 umaknili iz Iraka, smo dobili vtis, da je te zgodbe konec. V Irak je prišla demokracija. Al Kaida, ki je bila sovražnik Amerike, Evrope in novega šiitskega iraškega vladajočega sloja, je bila poražena. Zelo smo se trudili gojiti takšen vtis in pozabiti na Irak. Vendar zgodbe ni bilo konec. Iz invazije in ameriškega ustvarjanja novega Iraka je nastal popolnoma nov položaj.

Ne bi rekla. Kalifat je rezultat dolgega procesa. Novi Irak je globoko sektaški. Nad njim so zavladali Kurdi na severu, šiiti na jugu, oboji skupaj pa v Bagdadu. Suniti so bili popolnoma poraženi. Dva milijona ljudi je šlo v begunstvo v sosednje države. Veliko oficirjev iraške vojske, uradnikov stranke Baath in članov Sadamove obveščevalne službe je pobegnilo v Sirijo. Ko so Američani zapustili Irak, so se v Siriji že kazale razpoke, ki so jih povzročali konflikti. Takrat še ni prišlo do oboroženega upora, vendar so se suniti že uprli oblasti.

Da, to je dobro izhodišče.

Leta 2001, še pred invazijo.

Začela sem pred začetkom zadnjega dejanja.

Smiselno je začeti z letom 2003. Suniti so bili kot manjšina ali večina na oblasti povsod razen v Iranu in Siriji. Imeli so oblast nad vojsko, bolj ali manj diktatorske voditelje in obvladovali so državne strukture. To je bil sistem, ki ga je ameriška protiiraška koalicija zlomila in porušila. Tega ni naredila vojaška invazija, ampak sistem oblasti, ki so ga predvsem Američani vzpostavili na novo. Ameriška oblast leta 2004 in 2005 ni samo odstranila sunitov z oblasti, ampak jih je učinkovito izključila iz države. Ko so razpustili vojsko in ukinili stranko Baath, so si nastavili past. Dobro izobraženo, disciplinirano in učinkovito sunitsko strukturo oblasti so potisnili v podzemlje. Iz državnih struktur so ustvarili odporniško gibanje. Odpuščeni vojaki in uradniki so se borili proti Američanom. Zaradi tega so postali privlačni za sunite iz Afganistana, Pakistana in mnogih drugih muslimanskih držav. To je močno islamiziralo odporniško gibanje, ki se je iz iraškega nacionalnega odporniškega gibanja začelo pretvarjati v islamsko sunitsko odporniško gibanje. Do leta 2006 sem redno hodila v Irak na daljša bivanja, in sem spremljala pretvorbo države v sistem sovražnih sekt. Ko sem se leta 2009 naselila v Bagdadu, države iz leta 2003 ni bilo več.

Še leta 2007 so bila v Iraku različna pragmatična zavezništva. Al Kaida s stranko Baath, severna plemena z južnimi, mesta z vasmi. Bilo je zelo pisano in kaotično, vendar je bila vodilna struktura odpora v celoti iraška.

To je res, vendar je hitro poniknil. Večina bojevnikov je bila iz zahodnih plemen iz Faluže, province Anbar na območju med jordansko in sirsko mejo ter Bagdadom. Tam je bilo jedro odpora. Bili so učinkoviti. Dvakrat so pregnali Američane iz Faluže, jim močno grenili življenje v Bagdadu in tudi na jugu, predvsem pa na severu do Mosula. Kot iraško odporniško gibanje so bili zares učinkoviti. Američani so opazili, da izgubljajo vojno proti njim. Zato so leta 2007 močno okrepili število vojakov in intenzivnost akcij ter zamenjali strategijo. Bili so uspešni. Vendar niso šli v splošno ofenzivo proti sunitom. Razdelili so jih. Sunitskim plemenskim poglavarjem so ponudili denar, če svoje pripadnike prepričajo za boj proti islamistom, ki so bili prav tako suniti. V resnici so podkupili sunitske iraške vojake in jih najeli za boj proti islamistom, Al Kaidi in drugim odporniškim skupinam. Na zahodu in severu so zlomili zavezništvo med sunitskimi odporniškimi skupinami in sunitskimi plemenskimi poglavarji. Sodelovanje sunitskih plemen z Američani je temeljilo na resnem dogovoru in dveh pogojih: »Vi plačate naše sodelovanje v vaši vojni, mi se bomo borili.«

Severna plemena so se borila proti islamistom, ker so jih Američani res in dobro plačevali s kovčki denarja. Vendar je to bilo samo pol dogovora. Američani so sunitskim bojevnikom obljubili, da jih bodo ponovno vključili v iraško vojsko, v kateri so dominirali šiiti. Njihov problem je bila namreč brezposelnost, saj je bila večina sunitov pred vojno zaposlena v iraški vojski. Hoteli so nazaj svoje službe, borili so se za Američane, ker so si želeli urejenega življenja.

Ne samo, da niso izpolnili obljube. Odšli so iz Iraka in sunite prepustili na milost in nemilost sektaški šiitski vladi. Šiitom v Bagdadu, ki so jih Američani spravili na oblast, ni padlo na kraj pameti, da bi sunitom dajali službe. Prav nasprotno. Takoj ko so Američani leta 2010 začeli pakirati, so začeli preganjati vse sunitske politike, ki so bili del ameriške nacionalne koalicije. V trenutku, ko je zadnji ameriški tank zapeljal čez mejo v Kuvajt, so izdali zaporni nalog za sunitskega podpredsednika Tarika Al Hašimija, ki je skupaj z drugimi sunitskimi politiki pobegnil v Kurdistan. Po odhodu Američanov so bili v Faluži, v Anbarju in Mosulu še vedno sunitski borci. Namesto služb so dobili še eno izključitev iz države. Prestopili so k islamistom, proti katerim so se prej borili. Niso takoj šli v ofenzivo, ampak so začeli utrjevati svojo oblast. Še posebej v Mosulu, kjer si jih Američani nikoli niso upali zares napasti in ki so ga pretvorili v bazo za Islamsko državo.

Treba je nekoliko pojasniti tisto bando beduinov, ki naj bi privihrala iz puščave. Islamska država ni to, niso skupina divjakov, ki vihti sablje in kriči v zrak. To so izurjeni borci, ki so prisotni v Mosulu od leta 2006 in so se naučili vladati. V Mosulu je bila šiitska iraška vojska, za katero so Američani porabili milijarde dolarjev, naučili pa jih niso nič razen kako terorizirati civilno prebivalstvo. V Mosulu so šiitski vojaki počeli predvsem to. Rekli so jim Malikijevi vojaki, med prebivalstvom pa so bili skrajno osovraženi. Zaradi tega so islamisti v mestu prebivalstvo dobili na svojo stran. Al Kaida leta 2005 in 2006 nikoli ni pridobila civilnega prebivalstva. Islamska država pa ga je. V Mosulu je boj potekal že davno, preden ste na televiziji videli bežeče šiitske pripadnike iraške vojske. Šlo je za boj za institucije. Islamska država je prevzela centralno banko in vojaška oporišča skupaj s celotno ameriško vojaško opremo in orožjem. Oblast so prevzeli tako kot general Abdel Fateh El Sisi v Kairu. En tank so pripeljali pred centralno banko, enega pred vladno palačo, enega pred policijo, in drugo največje mesto v Iraku je bilo njihovo. V resnici se jim nihče ni uprl. Slavna iraška vojska, ki so jo zavezniki tako zavzeto urili skoraj deset let, je bila privid.

O, ljudje so dobro vedeli, da država ne obstaja več. Še bolj pa so se zavedali, da njihova družba ne obstaja več. Samo neumneži so se počutili Iračane. Nacionalna identiteta je postala popolna iluzija. Če si hotel imeti identiteto, ki je nečemu služila, si moral biti ali šiit ali sunit, vsekakor si moral biti musliman, najbolj koristna pa je postala plemenska identiteta. Za Iračane, ki so bili pred vojno pripadniki ene najbolj izobraženih družb Bližnjega vzhoda, je to bilo travmatično izkustvo. Iz iraških inženirjev in profesorjev so se prelevili v pripadnike tega ali onega plemena. Suniti niso več hodili na sodišča, ker pri šiitskih sodnikih niso imeli nobene možnosti. Kot sunita so te lahko hitro aretirali ali ubili, zato si poudarjal svojo plemensko identiteto in upal na najboljše.

Nikoli niso imeli Mosula. Al Kaidi so za nekaj časa iztrgali Falužo, kjer je prevzela oblast. Vendar je to bila zmaga samo za ameriško vojsko. Mesto so morali porušiti, da so ga rešili pred Al Kaido. Mosula se nikoli niso niti lotili. Pa je bil vsaj tako pomemben kot Faluža. Mosul je na meji s Sirijo, ki jo je Asad puščal odprto, da so lahko prostovoljci od vsepovsod mirno prehajali iz ene države v drugo in se spopadali z Američani. Asadu se je to maščevalo, ker je to bila prva meja, ki je padla, da je lahko nastal kalifat. Brezpravni in neizkušeni suniti iz sirskega upora so se združili s prav tako brezpravnimi, vendar dobro izurjenimi borci iraške vojne med sektami za oblast nad državo. Izšli so iz spopadov z Američani. Vojska Islamske države se je urila deset let v boju z najbolj izurjenimi vojaki sveta. Nekaj so se že naučili. Vsekakor niso diletanti.

To je stranski učinek in posledica. Vedeli so, da morajo zavzeti ozemlje, ga obdržati in nad njim zavladati. To jim je do sedaj uspelo. S sirske strani dobivajo sredstva iz naftne tihotapske mreže, ki pelje skozi Turčijo. Morda kalifat ni država, vendar ima denar, da vzdržuje samega sebe.

Da. Kurdi so sedaj dobri. Ampak za koga? Vprašanje, kako ločiti dobro od zla, si boste postavljali še velikokrat. Na Bližnjem vzhodu sedaj prihaja do tako monumentalnih sprememb, da položaja ne morete več poenostaviti do te otročje sheme. Sirija in Irak sta se združila skozi kalifat, šiiti pa so zavezniki naše nove koalicije. Kaj pa šiitski Iran? So oni sedaj dobri? Suniti so na strani zla. Kaj pa naši sunitski zavezniki Savdijci? Kaj so oni? Veste, to, da borci kalifata režejo glave, nikogar od njih ni posebej motilo. Moteče je, ker znajo zavzeti ozemlje in ga obdržati pod svojim nadzorom. Zato so sedaj v naših očeh na strani zla. Asad je bil do letošnje pomladi agent zla. Ameriški poveljnik generalštaba ameriške vojske general Martin Dempsey je ta teden v Zagrebu posebej poudaril, da sedaj oborožujejo upornike v Siriji, vendar ne za to, da bi se borili proti Asadu, ampak samo za boj proti Islamski državi. So Kurdi še vedno dobri, potem ko jih je konec tedna sto tisoč zbežalo iz Sirije v Turčijo? Bodo še dobri, ko jih bo treba sprejeti kot begunce, ali bomo pustili, da utonejo v morju? V Libanonu so suniti manjšina. Ampak z begunci iz Sirije postajajo enakovredni šiitom. Hezbolah ni srečen in pošilja svoje vojake v Sirijo v vojno, zaradi katere suniti iz Sirije bežijo v Libanon. Vendar se tudi Hezbolah bori proti Islamski državi, medtem ko Asad bombardira sunitska begunska taborišča na libanonski strani meje. Od upora naprej tudi ta meja v resnici ne obstaja več.

Priča smo temu, da so meje s konca prve svetovne vojne, ki sta jih začrtali Francija in Velika Britanija, samo še iluzije. Vedno so to bile zgolj črte v pesku, sedaj pa še to niso več. Ko je Obama ukazal prestopiti mejo Iraka in bombardirati Sirijo, je priznal, da te meje ni več in da na ozemlju dveh držav sedaj obstaja kalifat.

Begunci ne govorijo o sebi kot o Sircih ali Iračanih, ampak navajajo samo še svojo versko pripadnost. Kaj naj v tem kaosu naredi Iran? Kaj naj naredijo Kurdi? Kaj naj naredi Asad? Koalicija v Siriji bombardira Asadove sovražnike, noče pa sodelovati z njim. Potrebuje ljudi, ki jih je odpisala že leta 2003. Kdo je na strani dobrega?

Zemljevid iz leta 2001 je neuporaben. Meje med državami so bile res črte v pesku, z eno vojaško postojanko na tej in eno na drugi strani. Ena meja pa je bila trdna – razmejitvena modra črta med Sirci in Izraelci na Golanu. To je bila najbolj mirna meja na Bližnjem vzhodu. Modre čelade Združenih narodov se sedaj umikajo, ker so se uporniki približali Golanu in postavili mirovne čete v položaj talcev. Tudi ta mednarodno nepriznana, vendar trdna meja postaja samo črta na zemljevidu. To Izrael, ki se pri vojni v Siriji zadržuje in čaka na razplet situacije, spravlja v negotov položaj. Asad, oče in sin, sta severno mejo varovala za Izraelce, da se na njej ni zgodilo nič dramatičnega. Sedaj pa je popolnoma nepredvidljivo.

Ah, arabska pomlad. Minila so samo tri leta od upora na Tahrirju. Veste, modernost je varljiv izraz.

Res je. Bili smo navdušeni tudi nad uporom v Libiji in uporom v Siriji. Oboje je bilo del arabske pomladi. Eno leto smo sledili zelo pogumnemu in navdihujočemu uporu proti avtoritarnim oblastem. Sirci so bili res pogumni. Od vsega začeta so bili soočeni s tanki. V Homsu, Araju, predmestjih Damaska in na jugu so bili od vsega začetka obkoljeni in pod ognjem. Dolgo časa so protestirali politično, preden so bili prisiljeni v oboroženi odpor. Bilo je veliko upanja in veliko anksioznosti glede tega, kaj bodo upori prinesli. Anksioznost je bila morda uvožena z zahoda. Opozicija je ves čas bila muslimanska z močnimi islamističnimi elementi. Islamisti bi morali biti vključeni v oblast že pred mnogimi leti in se morda sedaj ne bi soočali samo z najbolj ekstremističnimi krili islamskega gibanja. To smo videli v devetdesetih letih v Egiptu. Ko je Mubarakov režim zatrl Muslimanske brate, je dobil oboroženi upor Game Islamije, ki se je kasneje povezala z Al Kaido in še kasneje z Al Kaido v Iraku, kar se je izteklo v Islamsko državo. Mi se učimo, kdo so oni, oni se učijo o nas. Zahod je vedno vztrajal, da je edini dialog z islamisti njihov vojaški poraz, ki ga izvedejo arabske vojske ali zahodna intervencija. Sedaj postaja očitno, da smo opravili celoten krog. Spet smo na začetku. Kalifat je največje ozemlje v zadnjih dvajsetih letih, kolikor traja zadnja vojna, ki ga nadzorujejo islamisti. Edina govorica, ki jo zahod pozna, je bombardiranje.

Imajo svoje politike, ki niso del Islamske države, zagotovo pa se pogovarjajo z ljudmi v kalifatu o prihodnosti. Javno ne bodo podprli kalifata, vendar odobravajo to, da zavzema ozemlje, nad katerim bo moral nekdo vladati. V Iraku, Siriji in Kurdistanu so sunitski politiki, ki bi znali govoriti o prihodnosti kalifata, Islamske države ali kakorkoli že jo hočete poimenovati. Bombardiranje se bo prej ali slej končalo. Potem ko bodo oporišča uspešno uničena, številke tri, dva in ena v vodstvu kalifata ubite, vojaki pa se bodo trepljali po ramenih, se bo moral neki sunitski politik pogovarjati z Američani in šiiti v Bagdadu in se jim zahvaliti za razdelitev ozemlja nekdanje iraške in sirske države. Tja namreč gremo. Imeli bomo samostojen Kurdistan, nekakšnega Malikija v Bagdadu, Asadov torzo Sirije v Damasku, vmes pa sunitsko ozemlje. Ne vem, ali so suniti sposobni narediti državo brez Bagdada in Damaska, vendar imajo dovolj orožja, jeze in izkušenj, da poskusijo. Morda bomo dobili še eno Savdsko Arabijo, v kateri bodo islamisti nekdanjega kalifata redna vojska nekakšne državne ureditve.

Lahko jih vojaško razbijejo, vendar ne verjamem, da bodo sunitski voditelji, potem ko bo šel valjar čez Sirijo, pripravljeni na kompromise. Vse skupaj bo še najbolj podobno kantonalni Bosni Vancea in Owna. Ne vidim možnosti za mir, potem ko bodo pobili nekaj plasti borcev Islamske države. Mislim, da bo to dolga vojna. In oni ne bodo šli nikamor. Nimajo kam iti. Kljub oviram se jim bodo poskušali pridružiti borci iz Evrope.

Vse uvožene ideologije so bedno propadle. Propadle so v vojnah z Izraelom, v neuspelih revolucijah in ohromljenih družbenih uporih. Nič ni delovalo. V vseh arabskih državah so imeli veliko zaupanje do svojih vojsk. Prva zalivska vojna ga je načela, z razpustitvijo iraške vojske v drugi zalivski vojni pa je bilo pokončano. Muslimanski brati kot politična sila so se diskreditirali takoj, ko so začeli vladati. Privlačnost političnega islama je samo še v njegovi učinkovitosti kot mobilizatorja za boj. Na noben drug način, ne z demonstracijami ne z volitvami, ne dobijo nič.

Lahko bi tako rekli. Vendar se je svet razvil. Kalifat nima ministrstva za informiranje, ampak uporablja samo še twitter, facebook in youtube.

Ne potrebujejo več ničesar. Ne potrebujejo tujih novinarjev, da povedo njihovo zgodbo. Sami govorijo skozi socialna omrežja. Noben tuji novinar ni akreditiran pri njih. Novinarjem režejo vratove in posnetke predvajajo na youtubu. Tako se pokriva moderne vojne. Zahodni vojaki in borci kalifata sedijo za ekrani in se borijo drug proti drugemu. Vojaška poveljstva so računalniški centri na obeh straneh. Pripadniki kalifata ne dajejo intervjujev na svojem ozemlju, pripravljeni pa so se pogovarjati z vami preko twitterja. Ni jim treba govoriti z nami. Skoraj se zdi, da z grozljivimi posnetki dražijo Američane, naj pridejo nazaj.

Da. Prvi mandat je porabil za to, da je ameriško vojsko z velikimi težavami umaknil iz Iraka, drugi mandat pa porablja za to, da bi jo z velikimi težavami spravil nazaj. Hkrati pa je to zdaj zares globalna vojna. Obama je razširil polje vojskovanja. Bush je začel vojno proti terorizmu, Obama se bori proti ekstremizmu. Ni delovalo takrat in težko bo delovalo zdaj. Že pri terorizmu je bilo težko ločiti borce od civilnega prebivalstva. Kako bodo letala razločevala med ekstremističnimi in zmernimi? Se iz zraka to vidi? Zdaj bodo v Jordaniji urili in oboroževali neekstremistične zmerne upornike za boje v Siriji. Težko se je bojevati proti ekstremistom v Siriji in Asada pustiti pri miru. Asad je začel bombardirati predmestja Damaska, da bi iz njih pregnal ekstremiste. On bi bil idealen zaveznik v boju proti kalifatu, ki je njegov glavni sovražnik. Položaj je podoben 11. septembru 2001, ko so Sadam Husein v Iraku, Hosni Mubarak v Egiptu in Bašar Asad v Siriji ponudili Bushu zavezništvo v vojni proti terorizmu. Politični islam je postal alternativa, oni pa niso hoteli nobene alternative. Američani so to zavrnili, ker so stvari stekle same od sebe, sami pa se niso hoteli zaplesti v zgodbe o človekovih pravicah in podobnih rečeh. Vedeli so, da bo vojna že tako umazana. Zavezniki Američanov v vojni v Siriji so sedaj dedne absolutne monarhije, ki zares, zares nočejo volitev in demokracije, zadnje desetletje pa so sami financirali in oboroževali ekstremiste. Niso vstopili v koalicijo, ker bi jim bil verski ekstremizem antipatičen. Z njim tudi sami vladajo. Napadli so, ker se počutijo ogrožene. Kalifat ogroža njihovo absolutno oblast. To so naši zavezniki.

Obama je nekajkrat rekel, da nima strategije. Ves svet kalifat občuti kot problem, nihče pa ne ve, kako ravnati. Bližnji vzhod je postal podoben klimatskim spremembam. Ste pogledali dnevni red letošnjega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov? Govorili bodo o kalifatu in o podnebnih spremembah. Članice Združenih narodov bodo govorile o državi, ki nima definiranih meja, ni članica OZN, v generalni skupščini pa nima predstavnika. Generalne skupščine ne bo nagovoril nihče iz kalifata, ki bi razložil, kdo so in kaj hočejo, bodo pa o njih govorili vsi drugi, tako kot bodo govorili o podnebnih spremembah. Podnebnih sprememb ne morete bombardirati. Mislim, da Američani pripravljajo teren za še eno invazijo, upravičili pa jo bodo s strahom za naša življenja. Vprašanje je, ali so se iz prejšnjih vojn kaj naučili. Vojaki, ki so služili v Iraku, vedo, kakšne učinke ima vojna. Ameriški vojaki so uničili veliko iraških življenj, veliko pa so jih tudi rešili in so se naučili vladati z Iračani. Politika se ni naučila nič. Ne vem pa, ali so ameriški vojaki navdušeni nad tem, da so sedaj direktno vpleteni v sirsko državljansko vojno. Evropejci bodo imeli še več težav. Bili so tako zaposleni s sklepanjem pogodb z Gadafijem, Mubarakom in drugimi voditelji mediteranskih držav, da so bili popolnoma šokirani, ko so ugotovili, da tam živijo tudi ljudje. Zato so bili tako presenečeni, ko je prišlo do upora v Tuniziji. Evropska unija se je obnašala, kot da ne ve, da imajo te države poleg avtokratskih voditeljev in ekonomije tudi živo prebivalstvo. Zato tudi nimajo nobene izvirne ideje, ki bi jo lahko ponudili, niti nimajo nobenega vpliva. Američani ponujajo demokracijo, ki dobro zveni, dokler ne pride do prvih volitev. Vsaj v Tuniziji in Libiji bi Evropa morala imeti kakšno strategijo, ker to povratno vpliva tudi na Evropo. S Sirijo je še bolj grozno. Vse, kar zna Evropa ponuditi, je italijansko reševanje sirskih utopljencev iz morja.

Mislim, da nobena vojaška intervencija na Bližnjem vhodu ni imela pozitivnega učinka. Nisem pacifistka. Vojne razumem kot fenomene, ki ščitijo interese in so del življenja. Vseeno je, ali gre za družinske vojne ali vojne med državami. Vojne pač so. Sama nisem niti za intervencije niti proti njim, ker ni na meni, da presojam. Novinarji imamo še vedno službe, ker je ves svet v plamenih, ljudje pa hočejo brati ali vedeti, kaj se po svetu dogaja, in nas berejo. To je najstarejša oblika novinarstva. Gremo na vojne, da povemo, kdo se bori proti komu, zakaj in kdo bo zmagal. Zanima me tudi, zakaj Nemci, Angleži, Danci in Francozi odhajajo na vojno za kalifat. Njihova argumentacija je neprijetna, ker nam vsaj toliko pove o naših družbah kot o družbah na Bližnjem vzhodu.

Od povsod je videti kot še kar nevaren kos sveta. Vendar na nevarnost vsi ne gledamo enako. V Jemnu se ljudje usedejo v toyoto, se zapeljejo do Libije in imajo drugačno percepcijo nevarnosti kot tujci. Obnovile so se stare klanske vezi, preko katerih se za varnost na poti dogovoriš vnaprej. Mnogim Arabcem je zares hudo, ker so bili potisnjeni nazaj v stoletje, ki so se ga hoteli znebiti, in se morajo zanašati na sorodstvene vezi. Eden od učinkov invazije zahodnih vojsk je, da so puščavska pravila življenja in obnašanja prevzela mesta, meščanom pa to zares ni všeč. V Kairu, Damasku in Bagdadu so še vedno oaze modernosti, kot ste sami rekli, vendar je to tudi vse. Tudi oni pa si ne upajo več v predmestja. Morda pa si nikoli niso in se jim to zdaj maščuje.

Človek je zelo prilagodljivo bitje. Prilagodi se vsem mogočim okoliščinam in nič ga ne more ustaviti pri njegovem iskanju zabave. Če se ni mogoče sprehajati po ulicah, ker so na ulicah milice, se preselijo v hiše. Če so na ulicah boji, imajo zabavo v kleti. Zame je bila transformacija Bagdada šokantna. To je mesto, ki je preživelo dve desetletji vojne, eksplozij, sankcij in obleganj. Pa se je vedno vrnilo.

Ko so po invaziji verske milice zavzele ulice, je nad mesto padel siv oblak. Ampak spomnim se časa, ko se je takoj po invaziji približeval sveti mesec ramadan, ko se vsi postijo in vzdržujejo grehov. Na cesti so bili Američani v oklepnih vozilih, milice so vdirale v hiše, pogodbeni vojaki so korakali okoli, vsak je imel svojo vojaško zaporo. Na cesti je stal toyotin poltovornjak, ki je imel naložen zabojnik, poln škatel z viskijem. Človek si je nabral zalogo za ramadan. Kazal je, da ga ne briga, kdo je na oblasti, on bo sveti mesec preživel po svoje s svojimi prijatelji in družino. Temu jaz pravim rezistenca.

Seveda so metali bombe v trgovine z alkoholom, klube so zaprli, ženske niso smele nositi ličil. Šiitske milice so konsolidirale oblast. Vse se je zaprlo. Dve dolgi leti. Ni bilo lahko živeti v Bagdadu. Normalno življenje se je preselilo za zidove hiš in na vrtove. Potem pa sem bila nekega dne pri prijateljih na večerji in sem se peljala domov mimo kluba Alavija, enega najslavnejših bagdadskih klubov. Bil je ponovno odprt in nabit. Beli prti so bili na mizah, na vsaki mizi je bila steklenica alkohola, ki so ga gostje prinesli s seboj, ker klub ni mogel alkohola kupovati na debelo. Oaza v urbani džungli.

Stara mesta se vedno vrnejo. Tudi Mosul se bo vrnil. Tudi kristjani se bodo vrnili vanj, čeprav sedaj govorijo drugače. V mesta se bodo vrnili, na podeželju je drugače. Meščani ne zapustijo svojega mesta za vedno. Prej ali slej se prebivalci odločijo, da si ga bodo vzeli nazaj. Skrajneži se z ulic umaknejo v kleti, da tam mešajo svoje eksplozive, ljudje pa se iz kleti preselijo nazaj na ulice.