Ko se bodo na 81. svetovnem prvenstvu v Ponferradi danes in jutri odvijale dirke mladink, mlajših članov (ob 13.00 na 182 kilometrov), mladincev in članic (jutri ob 14.00 na 127 kilometrov dolgi progi), jo bodo zelo pozorno spremljali vsi glavni akterji za nedeljsko dirko profesionalcev (10.00, 255 kilometrov). Tako kolesarji kot strokovni štabi. Je pogled v prihodnost. Razplet dirk v mlajših (in ženskih) kategorijah je zelo velikokrat vzorec razpleta tudi glavne dirke prvenstva. Letos zaradi številnih možnih scenarijev še posebno. Letošnjo uganko je po svoje lepo opisal eden od favoritov nedeljske dirke Belgijec Greg van Avermaet: »Trasa je prelahka za hribolazce, pretežka za sprinterje, torej nalašč za svetovno prvenstvo. Torej je zame.«

Vsi nekako pričakujejo, da bo odločal sprint manjše skupine ali skupinice. Že na današnji dirki mlajših članov ima slovenska reprezentanca z Lukom Pibernikom v igri močnega aduta. Kolesar Radenske iz Suhadol je tip kolesarja, ki zmore preživeti čez klance in dobro sprinta, zato mu bo selektor Martin Hvastija podredil velik del ekipne taktike. Podobno bo pri nedeljski dirki ravnal Gorazd Štangelj z Gregom Boletom v vlogi jokerja. Tudi zato bo Štangelj še toliko podrobneje sledil poteku dogodkov in preigraval možne scenarije, saj se bo hitro izkristaliziralo, kakšen tip kolesarja in taktika bosta prevladovala. Vsaj zadnji primeri so zgovorni.

Na svetovnem prvenstvu v Valkenburgu 2012 je mladinec Matej Mohorič napadel na zadnji vzpetini in sam prvi pripeljal do cilja. Na povsem enak način je mavrično majico popoldne privozil domačin Philippe Gilbert. Lani v Firencah je zlati fant iz Podblice med mlajšimi člani znova slavil na najbolj spoštovan način – sam do cilja. Med profesionalci pa sta se za naslov v zadnjih metrih dirke udarila le Španec Purito Rodriguez in Portugalec Rui Costa.

A vedno so izjeme. Valkenburg ima v lepem spominu tudi Pibernik, saj je kot novinec med člani vse presenetil s sijajnim petim mestom. S tem, da je dirkal kot pomočnik Jana Polanca in imel še vedno več moči v sprintu manjše skupine. Lani je vse presenetil tudi na državnem prvenstvu z naslovom absolutnega prvaka in s tem so se mu že odprla vrata za odhod med velike profesionalce. S pomočjo Andreja Hauptmana, ki je z bronasto kolajno s svetovnega prvenstva v Lizboni 2001 še vedno izredno spoštovano ime v italijanskih krogih, si je že pred to sezono zagotovil profesionalno pogodbo pri ekipi Lampre za sezono 2015. Zelo redkim uspe ta zgodnji korak. Pibernik je odhod med profesionalce odložil nalašč zaradi prvenstva v Ponferradi, sicer bi že v tem drugem delu sezone lahko izkoristil priložnost, da bi predčasno, kot Mohorič in Polanc, odšel z licenco razreda elite v absolutno konkurenco. Dvajsetletni varovanec Marka Polanca je letos nanizal cel kup uvrstitev med deseterico, a manjkajo mu vrhunski dosežek in kakšna zmaga, s katero bi si tudi novi delodajalci obliznili prste kot garancijo za dobro naložbo. Zaradi tega si je Pibernik naložil tudi nekaj osebnega bremena pričakovanj. Glavni vložek je tritedenski višinski trening v Dolomitih. Reprezentančni kolegi (Korošec, Kovačič, Novak, Katrašnik) nimajo privilegija »Lampre«, a vsi vseeno sanjajo ta korak.

Že izkušnje s primeri iz zgodovine svetovnih prvenstev jasno nakazujejo, kakšni dosežki peljejo v to smer. Približno ena tretjina dobitnikov kolajn med mladinci naredi šampionsko kariero, tretjina uspešno kariero med profesionalci, tretjina potone v pozabo. Med mlajšimi člani je ta statistika dvotretjinsko v prid šampionov, tretjini vseeno ne uspe. Statistika velja skoraj brez izjem ne glede na domovino ter za obe disciplini kronometer in cestno dirko. Z majhno statistično razliko bi jo lahko razširili na prvo deseterico na svetovnih prvenstvih. To kaže tudi statistika največjih slovenskih uspehov in potek kariere. Med deseterico na svetovnem prvenstvu so med mladinci kariero začeli Bogdan Fink s kolajno leta 1990, Uroš Murn (1993), Tadej Valjavec (1994), Matej Mugerli (1998), Tomaž Nose (2000), Grega Bole (2003), Simon Špilak (2003) in Matej Mohorič (2012). Med mlajšimi člani so se prebili Andrej Hauptman (1997), Gregor Gazvoda (2002), Jure Zrimšek (2003), Jani Brajkovič (2004), Marko Kump (2009), Kristijan Koren (2006), Blaž Jarc (2009) in kot zadnji Luka Pibernik (2012). Seveda so nekateri nizali uspehe skozi leta. Izjeme so redke, a so. Borut Božič je leta 2011 v Köbenhavnu s sedmim mesto izenačil dosežek Uroša Murna iz leta 2006 ter se najbolj približal edinemu nosilcu bronaste elitne kolajne s svetovnih prvenstev Andreju Hauptmanu (2001). Vmes se je kot petouvrščeni v belgijskem Zolderju (2002) izstrelil tudi Zoran Klemenčič. Tudi zaradi takih statistik dirke mladih upov niso zgolj »vedeževanje« za dva dni vnaprej, pač pa nazoren pogled v prihodnost.