Še dobro, da ima slovenska reprezentanca Mateja Mohoriča. Ni bistvo v dosežku, ki bi lahko vsakemu mlademu šampionu v trenutku spodrezal krila. S pristopom daje odločno vedeti, da ve, kaj mora delati, da bo napredoval in se bo v prihodnosti kosal z najboljšimi. Vidi pot. Ve, da ne sme zanemariti tako pomembne discipline, ki v modernem kolesarstvu prinašajo najpomembnejše razlike med povprečnimi in šampioni. Ve, da so razlike v majhnih podrobnostih. Ve, da ima vsaka, tudi še kako trpka izkušnja smisel. Ve, da mora zgodaj začeti, da bo čez pet let nastop na veliki dirki rutina in se bo lahko osredotočil na druge detajle. Modro. Je potem sploh čudno, če bo danes v Ponferradi predaval mladim reprezentantom na vsakoletnem seminarju UCI. Tudi to mu je v posebno čast, saj je bila ta vloga predavateljev doslej rezervirana za taka imena, kot so Philippe Gilbert, Marianne Vos, Oscar Freire. In Mohorič bi lahko in moral predavati tudi marsikomu starejšemu v Sloveniji. Doslej sem le od Gorazda Štanglja slišal jasno govoriti, da se uči od njega in komaj čaka, da pride do besede. Te dni se čudi motivaciji, ki jo prinaša v ekipo. Za lepšo uro resnice.