Wigginsu še zadnji veliki cestni izziv

»Vso traso sem odpeljal enakomerno. Tako sem si s trenerjem zamislil. Nisem začel prehitro. Tudi za zadnjih 15 kilometrov na valovitem delu sem še lahko dobro pritisnil na pedala. Nisem razočaran. Startal sem in odpeljal sem,« se je Kristijan Koren po odpeljani vožnji na čas v Ponferradi (47,1 km) brez velikih emocij in pojasnjevanj sprijaznil z doseženim 40. mestom na svetovnem prvenstvu. Kronometer je pač neizprosna ura resnice, ki pušča le malo pleteničenj. Še bolj bi lahko bil razočaran Matej Mohorič, ki s 57. mestom ni uresničil glasnih upanj, da bi morda končal blizu prvi polovici uvrščenih, kar sicer ni uspelo niti Korenu. A daleč najmlajši v konkurenci je šest minut in 46 sekund debelo resnico o spoznanju o zaostanku za kolesarsko popolnostjo, ki jo je včeraj demonstriral 14 let starejši Brad Wiggins, vzel le kot novo učno uro.

Sedemindvajsetletni Primorec je sicer kronometer odpeljal bolje kot lani (50. mesto), a želje so bile približevanje najboljšega dosežka predlani v Valkenburgu (17. mesto). Sicer ga je od tega dosežka ločila zgolj minuta, kolikor je bil hitrejši na 16. mestu njegov klubski kolega Poljak Maciej Bodnar, s katerim se rad primerja. Za sirom Wigginsom je zaostal 3:50. Zgoščena razvrstitev sredi razpredelnice je sicer stalen pojav na tekmovanjih v boju z uro in s samim seboj. Koren je sicer premagal nekaj znanih odličnih kronometristov (Navardauskas, Roche, Suitsou), ki so bili tudi lani v ospredju. Le šest sekund je bil hitrejši Američan Tejay Van Garderena, motor zasedbe novih ekipnih svetovnih prvakov BMC. A po drugi plati je že precej pred ciljem čudno pogledal, ko ga je kljub dve minuti kasnejšemu startu ujel Portugalec Tiago Machado (11. mesto). »V zadnjem delu se mu nisem pustil prehiteti za dve minuti, posebno v spustu ne, čeprav sem več tvegal,« je detajl med vožnjo omenil Koren, ki je sicer zmagovalca dirke Po Sloveniji premagal na kronometru po ljubljanskih ulicah, tako kot tudi Rusa Ovečkina (14. mesto).

S tem se je le potrdilo staro pravilo, da v srednjem kakovostnem razredu, kamor Koren sodi že nekaj let, odločajo nianse, kot so (dnevna) forma, tekmovalni program, motivacija. Koren si po pregledu merilca moči in merilca srčnega utripa, ki sta ob merilcu hitrosti nepogrešljiva spremljevalca te discipline, ni ničesar očital, saj je odpeljal po trenutnih (realnih) sposobnostih. »Še na misel mi ne pride, da bi se izgovarjal. Denimo, da v napornem klubskem tekmovalnem programu nisem dobil veliko priložnosti, da bi vadil to prvino, ki jo imam sicer rad. Ali da je za menoj dolga sezona, saj bo v nedeljo to že moj 95. tekmovalni dan v sezoni. Ni veliko kolesarjev, ki jih imajo več. Če bi bil preutrujen, ne bi prišel v Španijo. Tudi za nedeljo sem motiviran, le spočiti se bo treba,« pove Koren, ki se dobro zaveda, kakšen je svetovni vrh.

Tega v svoji prvi sezoni spoznava Matej Mohorič. Kar šest minut in 46 sekund zaostanka, tudi tri minute za starejšim slovenskim klubskim in reprezentančnim kolegom, bi domala vsakega mladca dodobra potolklo, čeprav je bil dve leti ali več mlajši od vseh. »Šele ko sem videl startno listo, sem ugotovil, da bi bila uvrstitev blizu prve polovice uvrščenih, kot sem si zaželel, fenomenalen dosežek. To so bili najboljši na svetu iz številnih generacij in le redki ne vozijo v elitnih ekipah ProToura. Vedel sem, da se ne morem primerjati z vsemi najboljšimi na svetu. Vendar vem, da nastop za moje razmere ni bil zanemarljivo slab, zame je bil optimalen, vem, kaj moram delati, da se bom v prihodnosti morda lahko kosal z najboljšimi čez nekaj let. Šest minut zaostanka na 50 kilometrov dolgi progi se laično zdi veliko, a v resnici ni tako bistvene razlike in veliko se lahko izboljša,« je prepričan mladenič iz Podblice.

Skočil je v svet, kjer je osem kolesarjev iz lanske petnajsterice v Firencah znova med dvanajsterico. Medtem ko četverica lanske »top 10« s Fabianom Cancellaro, ki ima v mislih le mavrično majico s ceste, sploh ni startala. Nov je svetovni prvak. »Kaj naj sploh rečem? Zadovoljen sem,« je Brad Wiggins izmučeno začel ubesedovati svoj dan resnice. »Želel sem ta naslov svetovnega prvaka. Posebno ob koncu tako turbulentne sezone, ko nisem mogel voziti na Tour de France. No, sem se pa lahko posvetil družini. S tem naslovom sem izkoristil eno zadnjih priložnosti in tako osvojil vse velike izzive,« je bil zadovoljen svetovni prvak in ni pozabil pripomniti, da ga kot olimpijskega zmagovalca v tej disciplini še vedno zanima lov na zlato kolajno v Riu de Janeiru na dirkališču in napad na svetovni rekord Jensa Voigta na eno uro. Enfant terrible ekipe Sky se ni menil za dokazano spoznanje v vetrovnikih, da pobrita koža prinaša debele sekunde v primerjavi s puščeno enomesečno brado. Kronometer v okolici Ponferrade je dobil z boljšo razporeditvijo moči v zaključnem težjem hribovitem zadnjem delu, kjer težji in močnejši Tony Martin ni mogel odgovarjati, kljub neizmerni želji Nemca, da se s četrtim zaporednim naslovom zapiše v zgodovino. Wiggins je sploh edini, ki je kljub hriboviti trasi na bolidu pinarello presegel povprečno hitrost 50 km/h.