Do olimpijskih iger v Riu de Janeiru je še dve leti, v nekaterih športih pa že poteka boj za vozovnice na tem velikem športnem dogodku. Med te spada jadranje, ki je v minulih letih predvsem po zaslugi Vasilija Žbogarja Sloveniji prineslo precej veselja. Kot kaže, bo Žbogar nastopil tudi v Riu. Tokrat v razredu finn, v katerega je presedlal pred leti in v njem tekmoval že v Londonu. Pot v Brazilijo mu bržčas lahko prepreči le Gašper Vinčec, s katerim sta se potegovala za nastop v Londonu. Takrat je dvoboj dobil Žbogar. Pred naslednjimi olimpijskimi igrami te interne tekme morda ne bo, kajti Vinčec resno razmišlja o koncu kariere. »Ni res, da sem se že odločil za konec. Še razmišljam, ali naj nadaljujem ali ne, odločitev pa bo padla sredi oktobra,« je Gašper Vinčec dejal včeraj, nato pa pristavil, da je bližje slovesu kot ostanku. »S športnega stališča sem z eno nogo že v hospicu,« je postregel z močno izjavo, ne prvo doslej.
Do razmišljanja o koncu so ga pripeljali tudi zadnji rezultati, še bolj pa občutki, ki jih je imel na morju. Nastop na svetovnem prvenstvu, ki se je minuli konec tedna končalo v Santanderju v Španiji, je ocenil kot podpovprečen. Pričakovano, kajti zasedel je 35. mesto, kar je daleč od nekdanjih dosežkov, ko je med drugim osvojil bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu, leta 2008 pa bil na olimpijskih igrah v Pekingu sedmi. »Razmišljam, ali sem se sposoben še enkrat tako pripraviti, kot sem se na primer za olimpijske igre v Pekingu. Glede telesne priprave nimam pomislekov. Leta glede tega niso ovira, za jadranje se telesno že pripraviš. Vse je odvisno od motivacije. Pri 33 letih, ki jih imam, in minulih dosežkih se je treba dobro motivirati. Nisem več tako zagrizen, nimam več toliko volje kot včasih,« je povedal o svojih pomislekih. Če se bo odločil za slovo, se bo posvetil drugim rečem. Verjetno bo še več časa posvetil trgovanju z nepremičninami, s čimer se že ukvarja, želi tudi končati študij. Morda bo še bolj aktiven na političnem področju. Tudi na letošnjih lokalnih volitvah podpira koprskega župana Borisa Popoviča. »Sem njegov podpornik, kandidiral pa še nisem. Za to bo čas v prihodnosti,« je dejal jadralec, ki so si ga slovenski ljubitelji športa najbolj zapomnili po nastopih v Pekingu. Takrat je bil pred zadnjo regato v igri za kolajno, napadel je iz ozadja, nato pa pristal na sedmem mestu. Bil je zelo razočaran, tudi takrat je dal na pladenj močno izjavo, ko je rekel: »Bog mi je dal priložnost, da pridem do kolajne, a je nisem izkoristil. Verjetno sem se res podelal v hlače.« Povedal je, da je na splošno v življenju precej samokritičen, in se spomnil na tisti avgustovski dan na Kitajskem. »Takrat je prišla na plano italijanska stran v meni, ne balkanska. To je bilo nenavadno, saj sem po navadi kolajne osvajal z dobrim jadranjem v zadnjih regatah,« se spominja priložnosti, kakršne verjetno ne bo več imel.
Le če mu misli ne bodo šle v drugo smer, kamor so namenjene v teh dnevih. Proti ostanku v tekmovalnem športu namreč. To bi bila osnova. Potem bi se moral znova pomeriti s starim tekmecem Vasilijem Žbogarjem za edino slovensko olimpijsko mesto v razredu finn in za nameček vrhunsko tekmovati še v Braziliji. Sliši se kot pot, ki bi jo bilo zelo težko prehoditi. Toda šport dovoljuje sanje, olimpijske igre pa so spisale že številne podobne zgodbe.
Na že tretjo olimpijsko kolajno (bronast je bil leta 2004 in srebrn leta 2008, obakrat v razredu laser) upa Vasilij Žbogar. Tudi Izolčan na svetovnem prvenstvu ni posegel po najvišjih mestih, tekmovanje je končal kot dvanajsti. Bolje sta se v razredu 470 s petim mestom odrezali Tina Mrak in Veronika Macarol ter si priborili olimpijsko vozovnico. Dve leti pred začetkom olimpijskih iger ima Slovenija dve. Tako sta nadaljevali trend uspešnih nastopov na najpomembnejših tekmovanjih, kajti na evropskem prvenstvu sta bili tretji, in si še okrepili samozavest, v prihodnje pa bosta svoj vsakdan še bolj podredili jadranju.
