V času, ko o kombinaciji, ki si jo ponudil na krožniku, ne govorijo le tisti, ki so v gostilni bili, temveč tudi »vsevedi«, ki se skrivajo za mnenjsko anonimnostjo vseh vrst, celo za ščitom medijsko vzvišene nedotakljivosti. Zato je včasih težko potegniti črto, do kam seže (ne)zadovoljstvo doživetja v prvi osebi, od kod naprej pa je vse le nevoščljivost in škodoželjnost. Ali morda travma neizživetih sanj in nezadovoljstva s samim seboj.
Zato sem se distanciral od tovrstnega razmišljanja in sklenil, da množičnost in novodobne komunikacijske kanale izrabim za pozitivno zgodbo. Da razmejim tisto, kar počnemo na Zemonu: od kuharske preprostosti in pristnosti, ki je zame, tako kot premikanje meja možnega v sodobni kulinariki, del družinske tradicije. Da tistim, ki so mi prek TV-zaslonov dovolili vstopiti v svoje domove, pomagam pripraviti enostavne, a odlične jedi. Da jim pokažem, da je kuhati prijetno, kreativno, zabavno in da so za dobro hrano potrebni predvsem dobra volja, kakovostne sestavine, veselje do kuhanja in spoštovanje nekaterih temeljnih pravil. Še vedno rad presenetim gosta z novostmi, saj je to del družinske tradicije. Kdor je dovolj velik, je pač dojel, da so tako dušikovi kristali in tekoči dušik kot najbolj preproste jedi del iste tradicije – želje, da ljudem s pomočjo hrane pričaramo nepozabno doživetje.
