Naredila je katastrofalno potezo. Kupila je nekaj, česar ni vajena in bo morda obležalo v omari, nekaj, kar bo šibka s težavo privlekla do doma. Kupila je nekaj, česar ne potrebuje. Natančno enako kot tista mlada ženska, ki ji je v neki drugi trgovini blagajničarka ponudila dve maskari za ceno ene, in je pristala, mogoče zato, ker je bila preveč raztresena, da bi razmislila, ali pa se ji je prodajalka žalostnih oči enostavno zasmilila. Zdaj ima doma staro in še dve maskari in pri svoji uporabi jih ima za tri leta. No, ni res, v letu dni nobena ne bo več uporabna.

Obe sta naredili potezo, ki jo je marketing natančno preučil. Na tisoče in tisoče ljudi ima tako službo, da dolgo skrbno preučuje, v katerem trenutku je kupec najbolj nepazljiv, najbolj ranljiv. Kdaj in zakaj pograbi nekaj, česar sicer ob premisleku ni dal v košarico? Najprej so ugotovili, da je primeren trenutek čakanje v vrsti. Nimaš kaj početi, čakanje preseda. In hop, že je tu tisto stojalo s čokoladicami, žvečilnimi in kondomi. Le slednji so zares koristni, vse drugo je odpad: mešanica sladkorja, barvil, konzervansov in drugih strupov. A otroci, ki nergajo ob vas, so navdušeni, in to je točka, ko le malo staršev zmore voljo za absolutni in enkrat za zmeraj veljavni »ne«. Kako bi tudi: ti otroci so v te kramarije, v bolšjake, v katere so se spremenile trgovine, pošte, lekarne, letališča itn., narojeni bolj kot v kar koli drugega. Vsekakor bolj kot v »nacionalno substanco«.

A to ni bilo dovolj, raziskave so pokazale, da je še ena točka neizkoriščena, in to je tista, ko končno pridete na vrsto. Zdaj se vam ne mudi več – kaj me briga, če drugi čakajo – zdaj lahko plačate še položnice (in kmalu si bomo na blagajni verjetno lahko dali popraviti tudi zobe) in hop, že vam, malo zamišljenim, malo stisnjenim v kot, podtaknejo še en »junk«, kar tam s pulta – pa kaj cincate, vzemite že za teh nekaj centov ta rogljiček, to vlažno brozgo iz tretjerazredne moke in sladkorja! Še en brezvreden izvržek nekega brezvrednega stroja, zavit v stoletja trajajočo plastiko, ki ga lahko doma še leta in leta hranite – kot monument lastne neumnosti.

Naredili ste torej državotvorno potezo (če se izrazim v skladu s totedenskim novorekom predsednika vlade, ki je z besedo državotvornost zamenjal pri državljanih ne pretirano lepo sprejeto besedo vrednote. Primer uporabe: državotvorno je, da Bratuškova odide v Bruselj in se nehamo kregati in tožariti, tudi če jo korupcijska komisija spozna za sporno. Državotvorno je namreč nad vrednoto poštenosti, doslednosti načelnosti.). Državotvorno je namreč, da kupujete vsakršen klump, ki ga potem kopičite po stanovanju, kleti in podstrešju, kajti le večja potrošnja lahko reši naše gospodarstvo. Ne le naše, to ni le državo-tvorno, to je globus-tvorno dejanje, kajti tisto maskaro so izdelali v Indiji iz kitajske barve in filipinske plastike, trije reveži v treh državah imajo delo, mornar na tovorni ladji, kamionar, ki dostavlja iz luke, prodajalka v trgovini, davčni uslužbenci, ki od cen vzamejo cesarjevo, vsi ti in še mnogi, tudi predsednik države, imajo delo, če vi kupite nekaj, česar ne potrebujete. S svojim slaboumnim nakupom ste torej dragocen delček vesoljnega kolesja, ki vrti planet, ste del velike, prelepe igre, v kateri ste sicer vse bolj brez denarja, vse bolj zakreditirani, vse bolj odvisni od prodajalcev, bank in tete, ki vam posojajo denar, ste tudi vse bolj frustrirani, kajti res je, da imate v omari dober topel plašč od lani, a si niste mogli kaj, da ne bi kupili še enega, lepše barve, bolj praktičnega kroja. In no, res je, da so tiste lepe službe v tretjem svetu ušive, sramotno slabo plačane, nevarne in nevredne človeka in da z nakupom resnično koristite le nekim gospodom, tam nekje v nekih oddaljenih multinacionalnih stolpnicah, ki ne plačujejo davkov za cesto, po kateri se vozijo, ker jo tako in tako plačujete vi.

Toda – toda kako iz te štrene? Si predstavljate globalni bojkot potrošnikov, ki nenadoma zahtevajo le še izdelke, narejene v poštenih delovnih razmerah, v neškodljivem okolju in take kakovosti, da bodo trajali več kot le programirano obdobje? Si predstavljate strice, tam gori, v orlovskih gnezdih multinacionalk, ki gledajo, kako žalostno se poveša njihov borzni kazalnik? Zdi se utopično, to pa zato, ker smo že tako deformirani, da se nam potrošništvo, ki ga pravilno razumemo kot vsiljeno nasilje, že v naslednji sapi zdi osnovna človekova pravica. Kot prozak, ki nam lajša duševne bolečine. A utopije so očitno sploh še edina realnost: OECD je denimo za bližnji vrh G20 v Avstraliji pripravil »revolucionarni načrt« novega načina davčnega nadzora, ki naj bi enkrat za vselej pometel z davčno utajo multinacionalk. Prepustimo se torej domišljiji: selitev proizvodnje se ne izplača več, poštni nabiralniki niso več mogoči, Deviški otoki so res le še za device...