Ob tej širitvi pa je Ex Pontov osrednji program predvsem ubiral ustaljene poti. Sredi festivalskega tedna je prišla na vrsto slovenska premiera koproducentskega projekta po besedilu črnogorskega dramatika Ljubomirja ĐurkovićaTobelija, ki se ga je po štirinajstih letih (od tedanje festivalske koprodukcije z gledališčem iz Podgorice) ponovno lotil režiser Nick Upper. V odmerjenih in v tem precej intenzivnih interpretacijah ter izčiščenem koreografskem jeziku (Jasne Knez) so tri igralke podale dramsko predelavo (ponekod še nedavno zabeleženega) balkanskega običaja tobelij, to je deklet, ki stopijo v vlogo manjkajočega moškega potomca; njegovo posodobljeno različico, katere postavitev razpira pogled v (žalno) temačnost utesnjujočega stanovanjskega prostora, kjer oprijemanje patriarhalne tradicije ne omogoča osvoboditve od njenih okov.
Farsično o odnosu umetnosti in politike
V sklopu predstav mednarodne mreže NETA sta bili na programu še dve, ki sta obenem poskrbeli za vnovični vpogled v ustvarjanje dveh Ex Pontovih znancev, madžarskega režiserja Zoltána Balázsa in njegovega gledališča Maladype ter kosovskega dramatika Jetona Neziraja.
Balázsevo gostovanje je bila hkrati tudi stota ponovitev Jarryjevega Kralja Ubuja, farse o moči, ki v Maladypovi uprizoritvi osebe – vse odigrajo štirje moški igralci – umesti na gmoto iz kupov časopisov. Ti oblikujejo scenografsko podobo kot tudi služijo igralcem pri podajanju igre – vse od dramske osnove do izvedbeno vsakič znova prilagojenih vnosov (imen Ubujevih žrtev), kot jih ponudijo strani dnevnega tiska. Skrb za stik z vsakokratnim občinstvom se zdi očitna; kljub režiserjevemu napotku, naj se raje kot projekcijam besedila posvetimo dejanju uprizarjanja, pa se pogled vendarle obrača k besedam. Kajti igralci, ki se v dejanje naravnost zaženejo – s tematizirano nepotešljivo strastjo – in tudi močno pritegnejo s svojo (komično) pojavnostjo, v zasnovi, ki je podvržena izčrpanju, ne morejo ohraniti začetne intenzitete.
Nezirajevo besedilo Let iznad kosovskega gledališča, uprizorjeno v produkciji prištinske organizacije Qendra Multimedia, se vsebinsko giblje okoli točke razglasitve neodvisnosti Kosova; v počastitev tega dogodka se naj po naročilu namreč pripravi predstava, polna patriotske drže. Na datum razglasitve se, kot odmev na prizor predhodnih vaj za uprizoritev Beckettovega Godota, še čaka, kakor tudi na premierjev govor, ki naj bo vključen v predstavo kot njen integralni del. Odnos med politiko in umetnostjo Neziraj tako obdela farsično; svojo satirično ost naperi proti manipulaciji in korupciji, besedilo pa v uprizoritev zaupa režiserki Blerti Neziraj, ki mu predvsem pusti spregovoriti, ko ga izpeljuje znotraj precej izpraznjenega prostora, nad katerim visijo – in se naposled spustijo/igralce ujamejo – velike rešetke.
Pot po puščavi… Kam naprej?
Medtem ko je ogled belgijske plesne predstave Tant'amati o moškem in ženski, ki bivata le še znotraj zaprtosti mehaničnega ponavljanja, s tako rekoč dobesednim udejanjenjem puščave življenja morda sprožil dvom o tehtnosti njene festivalske predstavitve, je sklepni Amarillo – naslov imenuje mesto v Teksasu, destinacijo mehiškega migranta/slehernika – ponudil več uprizoritveno vznemirljivega gradiva. S prepletom in siceršnjo estetiko izraznih sredstev, ki se ob fotografijah izginulih, posnetkih izkušenj (dolgih poti), snemanju in projiciranju v živo, specifičnem petju in gibanju sestavlja v ne povsem ulovljivo, bolj atmosfersko pripoved. Vselej fragmentarno; uprizarjanje, ki niza drobce zgodb o migracijah, se pravzaprav ne ukvarja z odnosom oblasti do migrantov, temveč nam z različnimi sredstvi, ki na več mestih izoblikujejo vizualno bogato sliko, predvsem spregovori skozi podobe, denimo za vedno zaključene poti po puščavi.
Letošnji Ex Ponto je tako nakazal nekaj brvi v svojem festivalskem snovanju. Te se za zdaj sicer kažejo kot začasne. Že zato, ker se zaradi slabših finančnih zmožnosti zdi skrb organizatorjev usmerjena predvsem k ohranitvi festivala in manj k potrebni programski prepričljivosti.