Če se je Benjaminu Savšku v soboto izmuznil naslov svetovnega prvaka v kanuju enosedu, Primorca Sašo Taljat in Luka Božič v kanuju dvosedu nista dovolila nobenih dvomov in v velikem slogu pokorila konkurenco na prvenstvu v Deep Creeku v ZDA. Finalna vožnja 25-letnega Saša Taljata iz Mosta na Soči in 23-letnega Luke Božiča iz Modreja je bila za učbenike. Z brezhibno predstavo, v kateri sta združila napadalnost in umirjenost, sta upravičila vlogo favoritov, potem ko sta bila vso sezono med najboljšimi. V čolnu sta združena dva povsem različna karakterja. Božiča kar razganja od energije, medtem ko Taljat mora biti previden, da se ne »prekuri«, zato veliko trenirata vsak po svoje, skupaj pa sta v čolnu le toliko, kot je treba. Zato Božič tekmuje v dvojnem programu, ob dvosedu še v enosedu, v katerem je bil letos bronast v moštvenih vožnjah in osmi med posamezniki, kar pomeni, da je po dosežkih prvo ime slovenske reprezentance.

»Pokazala sva najboljšo vožnjo v tej sezoni. Po kvalifikacijah smo videli, kako so vozili drugi, sama pa sva odpeljala še bolje in še hitreje. Na svetovnem prvenstvu se mora vse poklopiti, na koncu odločajo dnevi pred tekmo, izkušnje in skupno preveslani kilometri. Letos smo dobro naredili, da smo izpustili eno tekmo svetovnega pokala, saj sem se tukaj res dobro počutil, tako v C-1 kot v C-2. Tudi naprej bomo tako delali,« je dejal Luka Božič. Razen na eni tekmi sta bila na vseh v letošnji sezoni na stopničkah, formo pa sta stopnjevala do svetovnega prvenstva, na katerem je sicer Slovenija skupno osvojila kar tri kolajne.

»Po polfinalu, v katerem sva bila druga, sva imela dovolj časa za premislek. Dobro smo izbrali taktiko za 19. vrata, ki sva jih edina odpeljala po levi strani, drugi so glede na naju izgubljali in to se nama je obrestovalo. Kot sem videl iz vode, je bilo vse čisto, odpeljala sva brez večjih težav in mislim, da sva zasluženo zmagala,« je po zmagi dejal Sašo Taljat, ki si je priveslal najlepše darilo, saj bo danes dopolnil 25 let. Zdaj ostajata na dopustu v ZDA, zato bo sprejem in slavje v Sloveniji šele oktobra.

»Bil je res dolg dan. Še daljša sta bila zadnja dva meseca, ko smo se pripravljali samo za to prvenstvo, stopnjevali formo, dobro prestali prihod v Ameriko in se aklimatizirali. Na koncu je bilo vse odvisno od enih vrat, kjer smo nekoliko tvegali, šli na vse ali nič in tokrat se nam je izšlo,« pa je po tekmi povedal trener Dejan Testen.

Savšku je bil kanu položen v zibko

Benjaminu Savšku je bil kanu na divjih vodah položen v zibko. Doma je tik ob progi v Tacnu, zato je logično, da je izbral atraktiven in zahteven šport na vodi. 27-letni Ljubljančan je tipičen primer tekmovalca, ki je zorel in se učil na lastnih napakah. Vselej je imel sloves izjemno hitrega tekmovalca, a v preveliki želji po uspehu je praviloma imel preveč dotikov vrat, da bi postal član elite, na čelu katere je bil njegov veliki vzornik, Slovak Mihael Martikan, sicer najboljši tekmovalec vseh časov v kanuju enosedu. Požiral je vsak zavesljaj in potezo, ki jo je naredil veliki Martikan. Prvič je resneje opozoril nase, ko je leta 2010 na tekmi svetovnega pokala v Pragi osvojil drugo mesto. Če je bil Benjamin neučakan, je bil pravo nasprotje njegov trener Jože Vidmar, nekdanji odlični kanuist, ki je potrpežljivo gradil izboljšave v tehniki in psihično stabilnost, da ni več brezglavo divjal po progi in razprodajal uvrstitev na stopničke z dotiki vrat.

V elitni klub kanuistov je dokončno vstopil leta 2012 z bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v Augsburgu. Na olimpijskih igrah v Londonu ga je vonj po kolajni pahnil v napake. Z drugim mestom v polfinalu si je očitno naložil preveliko breme kot debitant na olimpijskih igrah, saj je finale končal na osmem mestu, iz katerega se je naučil predvsem, da na velikih tekmah odločajo izkušnje.

Očitno jih je znal uporabiti, saj je lani v Pragi osvojil bron na svetovnem prvenstvu. Nasploh je Praga zanj kraj srečnega imena, saj je v češki prestolnici prvič v karieri na tekmi svetovnega pokala stal na odru za zmagovalce (drugo mesto leta 2010), dosegel prvo zmago v svetovnem pokalu (leta 2012) in osvojil prvo posamično kolajno na svetovnem prvenstvu (2013). Letos je stopil še stopničko višje s srebrom, ne skriva pa izjemnih ambicij, da želi biti povsem na vrhu že prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v Londonu, predvsem pa na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janieru.

Dve kolajni v dveh urah, vmes pa dopinška kontrola

Savšek je v Deep Creeku doživel burno soboto. Z brezhibno vožnjo, ko je po zahtevni progi švigal kot torpedo med številnimi pastmi, je prevzel vodstvo in ga obdržal do konca. A se je zapletlo, ko je Francoz Fabien Lefevre, ki je po olimpijskih igrah v Londonu zamenjal državljanstvo in nastopa za ZDA, trdil, da se ni dotaknil vrat, zato se je vodstvo ameriške reprezentance pritožilo. Le eden od treh sodnikov je videl dotik, po pregledu posnetkov pa so sodniki po 20 minutah spremenili odločitev. Prečrtali so mu dve sekundi kazni za dotik in prvak med kanuisti je postal Lefevre, ki je sicer za Francijo serijsko osvajal kolajne v kajaku.

»Ni slabo biti drugi, a ostaja nekaj grenkega priokusa. V seštevku sem presegel svoja pričakovanja. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem sestavil izjemno hitro vožnjo brez kazenskih sekund. Čeprav mi proga ni najbolj pri srcu, saj je izjemno zahtevna, bom prvenstvo v ZDA ohranil v lepem spominu. Bil sem hiter in natančen, vse sem imel pod nadzorom. Pred finalom je bilo nekaj pritiska, saj sem bil v polfinalu šele sedmi, kar je pomenilo, da mi mora za vrhunski dosežek čoln bolje steči,« je povedal Benjamin Savšek. Ni se preveč obremenjeval z odločitvijo sodnikov, saj so pritožbe sestavni del tekem na tekmah v kajaku in kanuju na divjih vodah. Prepričan je, da reprezentant ZDA Lefevre ni bil v prednosti, ker je bila tekma na njegovem domačem tekmovališču. V letošnji sezoni je v odsotnosti poškodovanega kajakaša Petra Kauzerja pogumno prevzel vlogo kapetana slovenske reprezentance.

Savšek se po naslovu svetovnega podprvaka sploh ni zavedal, da bo sobota zanj popoln dan. Med tekmo posameznikov in moštev je bilo le dve uri časa, vmes pa je moral še na dopinško kontrolo. Ekipno tekmo je v družbi Anžeta Berčiča in Luke Božiča začel z dotikom že drugih vrat. Ko so prišli v cilj, so imeli osem kazenskih sekund. Po protestu slovenske reprezentance so jim en dotik odbili, kar je pomenilo, da so s šestega mesta napredovali do brona in z zmagovalnega odra potisnili prav Američane.

»Nikdar si nisem mislil, da bom v enem dnevu v dveh urah osvojil dve kolajni. To je najpestrejši dan v mojem življenju. Potem ko sem se na tekmi posameznikov čustveno izpraznil, sem imel veliko težav, da sem se zbral za moštveno preizkušnjo. Streznil me je dotik drugih vrat in nato sem se zelo trudil, da nisem na cedilu pustil sovoznikov Božiča in Berčiča,« je dejal Savšek, srečni očka hčerke, ki ima socialno varnost zagotovljeno v službi pri slovenski policiji.