Kar zadeva športni uspeh, bi bilo za slovensko atletiko precej lepše, če bi letos na ekipnem evropskem prvenstvu v Talinu izpolnila cilj in obstala v prvi ligi. V Estoniji jo je denimo Grčija, ki v Ljubljani ni tekmovala, premagala za 67 točk, Romunija celo za 82 ali slabo polovico. Turki so denimo tekmovali v superligi. Podatek, ki govori, da so omenjene tri reprezentance ta trenutek boljše od Slovenije. Srbija, Hrvaška in Bolgarija so trenutno tretjeligaši, kamor je nazadovala tudi Slovenija. In prav omenjene tri reprezentance bodo prihodnje leto velik tekmec Slovenije na pravi ekipni tekmi – evropskem prvenstvu.
Slovenska atletika je leto zaključila brez izpolnjenega drugega velikega cilja – osvojitve kolajne na evropskem prvenstvu v Zürichu. Ob tem, da je imela v ognju dva aduta – Martino Ratej in Primoža Kozmusa, ki sta na vrhuncu sezone pogorela. Martina Ratej tradicionalno, Kozmus drugič zapored. Omenjena atleta bosta prihodnje leto glavni slovenski železi tudi na svetovnem prvenstvu v Pekingu, razloga za mrzlico pa ni.
Še ena slovenska atletinja je v tej sezoni dosegla precej manj, kot je bilo od nje pričakovati. Sliši na ime Snežana Vukmirović. Koprčanka je imela izpolnjene vse pogoje za odličen rezultat. Dobila je službo v javni upravi, bila deležna podpore atletske zveze, ni imela poškodb, bila je motivirana... Izkupiček pa je bil takšen, da niti enkrat v sezoni v troskoku ni preskočila 14 metrov. Torej znamke, ki jo je v preteklih precej bolj turbulentnih letih premagovala zlahka. Snežana Vukmirović bo potrebovala odkrit pogovor sama s seboj, trenerjem Srđanom Đorđevićem, ki ga v zadnjih letih ne zanima zgolj atletika in je poslovno veliko odsoten, in Atletsko zvezo Slovenije. Slabše rezultate od pričakovanj sta v tej sezoni dosegala tudi Sonja Roman in predvsem Rožle Prezelj. Ker je pred obema ista letnica rojstva kot pri Primožu Kozmusu, torej 1979, je mogoče slišati marsikateri očitek o zatonu športnih poti treh atletov, ki so v preteklosti postavljali slovenske atletske mejnike.
Prihodnost slovenske atletike bo treba graditi na pozitivnih stvareh. In teh ni malo. Obetavni dosežki slovenskih atletov na mladinskem svetovnem prvenstvu v Eugenu so zelo spodbudni. Velik korak na poti do vrhunskih rezultatov je naredila Maruša Mišmaš, ki bi si bolj zaslužila službo v javni upravi od 90 odstotkov športnikov, ki jo že imajo. Nekaj sto evrov mesečnega zaslužka bi ji zagotovilo potrebno mirnost. Najobetavnejši pa so bili nedvomno uspehi Martine Ratej na mitingih diamantne lige, kjer je zasedla skupno drugo mesto.
Pozitivno je, da ima ekipa na atletski zvezi voljo in vizijo. Je precej prenovljena, predvsem pomlajena. Koliko pa so sposobni mladi kadri in ali so bile rošade predsednika Gregorja Benčine dobre, bodo pokazala naslednja, ključna leta menjave generacij.
