Veliko energije so profesionalci na Atletski zvezi Slovenije vložili v največji domači organizacijski projekt – ekipno balkansko prvenstvo v atletiki. Trud je bil poplačan. Stadion ŽAK je po dolgem času atletsko zaživel, saj si je tekmovanje v živo ogledalo blizu 1000 gledalcev. Ti so lahko videli na delu največje mojstre slovenske atletike, ki so prepričljivo ugnali okrnjeno balkansko konkurenco. Dodatno težo dogodku so na tribunah dajale številne legende slovenske atletike (Brigita Bukovec, Britta Bilač, Alenka Bikar, Borut Bilač in številni drugi) in pestra mednarodna druščina, ki sta ji predsedovala podpredsednik Mednarodne atletske organizacije (IAAF) Sergej Bubka in predsednik Evropske atletske zveze (EAA) Hansjörg Wirz. Manjša napaka športnega dogodka je zgolj bila, da je med osmerico držav, ki v številnih disciplinah sicer zasedajo svetovni vrh, daleč najresneje prvenstvo vzela Slovenija. Druge reprezentance so bile okrnjene, Grčija pa denimo sploh ni nastopila.
Sergej Bubka je bil v središču pozornosti v metropoli ves teden, ko so ga sprejemali visoki gostje. Iz njegovega drugega obiska v Sloveniji v kratkem času je bilo moč razbrati, da se v prestižni vlogi odlično znajde, da rad daje komplimente ter da se bo v Slovenijo in Ljubljano še vrnil. Raje kot njegov sin Sergej mlajši, ki je pred tremi leti na teniškem turnirju serije challenger v Ljubljani izgubil dvoboj prvega kroga proti Thomasu Mustru, kar je bila prva zmaga Avstrijca ob tedanji vrnitvi na teniška igrišča. Bubka se je tudi udeležil okrogle mize o prihodnosti atletike, na kateri je sodelovala pisana atletska druščina. Napaka okrogle mize je bila le ena, da med glavnimi govorci ni bilo nobene predstavnice nežnejšega spola. Slovenke so namreč od nekdaj ponos tako atletike kot celotnega slovenskega športa.
Ob rekordih predolga brada
Pred sobotnim osrednjim športnim dogodkom je bil v dopoldanskem času kongres Balkanske atletske zveze (ABAF), kamor se je Slovenija kot 15. članica priključila lani, predseduje pa ji Bolgar Dobromir Karamirov. Predsedniki zvez so bili mnenja, da ima ekipno balkansko prvenstvo lepo prihodnost. Organizatorja ne bo potrebno iskati, saj si Atletska zveza Slovenije (AZS) prizadeva, da bi bilo prizorišče prvih nekaj let kar Ljubljana. »Naša želja je, da bi se prvenstvo v Ljubljani prijelo,« poudarja sekretar AZS Luka Steiner. »Res je, da se takšna prireditev lahko prime v lokalnem okolju le, če poteka vsaj štiri leta na istem prizorišču. Ali bo scenarij takšen ali ne, se še ne ve. Seveda nimamo nič proti, če bi se prvenstvo selilo po balkanskih mestih, a bi si želeli imeti v Ljubljani še kakšen takšen atletski praznik, kakršen je bil minuli konec tedna,« poudarja Steiner. Vodilni v slovenski atletiki na čelu s predsednikom Gregorjem Benčino se zavedajo, da je zgolj velenjski miting v organizacijskem smislu premalo za lepšo prihodnost kraljice športa.
Kdor se pred ljubljanskim atletskim stadionom ustavi pred tablo z rekordi, se lahko zamisli za nekaj časa. Najboljši dosežki stadiona namreč pričajo, da se je v Ljubljani v preteklosti odvijala vrhunska atletika. Lepotna napaka pa je, da je najboljšim časom, višinam in daljavam zrasla predolga brada. Zadnja, ki je v Šiški postavila mejnik, je bila Marija Šestak, ki je junija 2007 v troskoku »poletela« 14,92 metra. Ljubljanska atletika doživlja hudo organizacijsko krizo, ki se kaže tudi na samem objektu in na nekaterih delih celo nevarni stezi. In dokler se ne bo našel novi Edvard Šega (nekdanji organizator Šikijevih memorialov), ki se sicer išče že dolga leta, se bo lahko v Ljubljani odvijala solidna atletska prireditev le ob podpori atletske zveze. Tega se v najmočnejšem slovenskem klubu Mass očitno dobro zavedajo, kakor gre sklepati po zahvalah, ki jih je nekdanji predsednik društva Albert Šoba namenil AZS.
Pravila ekipnega balkanskega prvenstva so postavljena, toda razumljivi »poporodni krči« kličejo k aktualizaciji. Zanimivost tekmovanju daje t. i. joker, ki ga lahko vsaka reprezentanca unovči v eni od 16 disciplin (po osem moških in ženskih) in prinaša dvojne točke. Kot pomanjkljivost se je najbolj izkazalo pravilo, da lahko zmagovalec v skakalnih disciplinah nadaljuje s tekmovanjem le pod pogojem, da nastavi letvico na višino novega državnega rekorda. Tina Šutej je posledično »v svoji dnevni sobi«, v kateri trenira vsak dan, opravila le en skok. V skoku ob palici je uspešno preskočila štiri metre in zmagala, s tekmovanjem pa bi lahko nadaljevala le pod pogojem, da bi skušala preskočiti 462 centimetrov. Ljubljančanka je bila sprva razočarana, saj so jo na tribunah spremljali najbližji podporniki. V nadaljevanju večera in noči pa je bila v družbi drugih slovenskih atletov precej bolje razpoložena, saj si je dal del reprezentance po zadnji tekmi sezone duška.
Žan Rudolf upravičil jokerja
Številčno podporo s tribun je imela tudi Marina Tomič, ki v zrelih letih dokazuje, kako je moč združiti uspešno kariero z delom. Tomičeva namreč svoje znanje prenaša najmlajšim atletom, ki so ji pripravili transparent. Obiskovalce je nagradila s prepričljivo zmago v teku na 100 metrov z ovirami. Pogoji za tek sprinterjev so bili težavni, saj se je Marina Tomič borila z močnim vetrom v prsi (- 2,9 m/s), kljub temu je ob koncu sezone dosegla soliden rezultat (13,30). »Tudi jaz vas imam rada,« so bile prve besede Marine Tomič, ki se je po zadnji tekmi sezone dotaknila celotnega leta. »Moram biti zadovoljna s sezono, v kateri sem dosegla nekaj odmevnih uvrstitev in časov. Za grenkobo je poskrbelo evropsko prvenstvo v Zürichu. Dva tedna pred prvenstvom sem zbolela, posledično pa v Švici nisem bila sposobna dodati pike na i. Toda pomembno je, da imam dovolj volje, s katero bom lažje premagovala nove izzive.«
Šestdesetmetrska daljava v metu kopja je ob koncu sezone razveselila Martino Ratej. »Sezona je bila dolga in naporna, saj sem tekmovala od februarja do konca septembra. Komaj čakam, da za en mesec postavim kopje v kot ter dobim novo energijo za naslednje izzive. Upam, da mi bo tudi v prihodnji sezoni uspelo osvajati diamante na mitingih najvišje ravni. Seveda bom želela biti najboljša na svetovnem prvenstvu v Pekingu,« je potegnila črto pod najuspešnejšo sezono Martina Ratej.
Slovenska reprezentanca je jokerja stavila na Žana Rudolfa, kar je bila hrabra poteza, glede na to, da je lahko tek na 800 metrov zelo nepredvidljiv. Toda up iz Štepanjskega naselja je zaupanje upravičil z odliko, saj je prepričljivo ugnal balkansko konkurenco. Kot je bila prepričljiva tudi Maruša Mišmaš, druga varovanka trenerja Svjetlana Vujasina. Grosupeljčanka je nastopila v teku na 800 metrov, kjer si je želela postaviti nov osebni rekord ter teči pod dvema minutama in petimi sekundami, a je bil tek preveč taktičen. V takšnih preizkušnjah je vzorna študentka praktično nepremagljiva, posledično pa je Sloveniji priborila novo zmago. Le-ta je bila zelo pomembna, saj so se lahko številni ljubitelji atletike od blizu prepričali, kakšen potencial se skriva v navzven skromni najstnici.
Kot se spodobi, je zadnjo, šesto slovensko zmago Sloveniji priboril kapetan reprezentance Primož Kozmus. V zadnjem poskusu mu je sicer uspelo vreči kladivo čez 70 metrov. Brežičan se zaveda, da bi bila šestica na prvem mestu ob njegovi zmagi slaba reklama, ob kateri bi še kdo manj verjel, da se lahko znova vrne na pota stare slave.