Res je in letos se to, da s festivalom diha vse mesto, izkazuje na vsakem koraku, saj so tudi nekatere trgovke in trgovci oblečeni v Pike Nogavičke ali gusarje. Tudi župan si lahko malo oddahne, saj je oblast v mestu ta teden prevzela Pika. Sicer je v ta projekt vpetih ogromno ljudi, ne le iz naših javnih zavodov, pač pa tudi iz različnih društev, pa posamezniki, prostovoljci. Vsak prida svojo piko.
Ampak če Velenje ne bi imelo Marjana Marinška, tudi Pike po vašem ne bi bilo?Marjan Marinšek je z avtorico Pike Nogavičke Astrid Lindgren osebno prijateljeval in dobil zato tudi moralno dovoljenje, da lahko pripravljamo festival pod tem imenom. A tisti, ki so pred 25 leti pripravili prvi Pikin dan, so bili štirje. Poleg Marinška še Kristina Kovač, Andreja Zelenik in Ivanka Filipančič, sodelavci Kulturnega centra in takratne medobčinske Zveze prijateljev mladine. In ti so bili vsi začetniki Pikinega festivala.
Je Pika Nogavička v vseh teh letih tudi vam zlezla pod kožo?Seveda. Dobro se spomnim prvega festivala leta 1990, ko sem kot študentka pomagala pri peki palačink. Potem sem nekaj let festival zgolj opazovala, zadnjih 15 let pa sem vanj aktivno vpeta. Najprej kot vodja odnosov z javnostmi, od leta 2008 pa kot direktorica. A potrebno je povedati, da je v ožjem organizacijskem odboru kar 30 ljudi, ki delamo od jutra do noči že tedne pred tem, pri izvedbi pa nam pomaga okoli 250 študentov in okoli 400 dijakov prostovoljcev.
Festival je z leti tako zrasel, da ste se morali seliti.Da, včasih je bil to enodnevni dogodek na Titovem trgu, danes je to ogromen festival, ki smo ga umestili ob Velenjsko jezero. Včasih smo dajali večji poudarek ročnim spretnostim, danes damo več na doživljajske delavnice. Ves čas smo se tudi prilagajali potrebam ljudi, pa tudi pedagoškim procesom. Fleksibilni smo, upoštevamo negativne kritike, a festival delamo s srcem in dušo, se med seboj povezujemo in sodelujemo.
Ampak niso samo otroci tisti, ki se poistovetijo s Piko?Ne, to so kar vse generacije, saj nam pomagajo tudi prostovoljci iz Univerze za tretje življenjsko obdobje. In ni lepšega kot opazovati, kako ustvarjata in skupaj gneteta glino ena odrasla, stara roka in ena še čisto mlada, nedolžna. To so prizori, ki se ti vtisnejo v srce.
Je pa tak festival tudi precejšen finančni zalogaj. Če pustimo ob strani občino, kako je z donatorji?Tudi mi se letos srečujemo z velikim upadom donatorjev in sponzorjev, nekaj let nazaj pa smo se srečali tudi z upadom obiska organiziranih šolskih skupin. A se te letos že vračajo. Občina je prispevala približno dve tretjini denarja, tretjino ga bomo zbrali sami s tržnimi dejavnostmi, pedagoškimi programi, odri, ki so plačljivi, pa sredstvi sponzorjev in donatorjev.
Se ne bojite, da bi festival preveč skomercializirali?Nočemo ga. Bojim pa se, da bo to sčasoma potrebno. A danes je konkurenčna prednost našega festivala ta, da nismo otroški sejem. Otroci pridejo, ker nekaj vidijo, ustvarijo, doživijo, ne pa da pogledajo, kupijo in imajo. Za festival vstopnine ni, vse popoldanske delavnice so brezplačne, pa nas samo material, ki ga potrebujemo zanje, stane čez 20.000 evrov. Pred leti smo uvedli le minimalno parkirnino in zanimivo je bilo opazovati, kako so ljudje iz različnih koncev Slovenije, sploh Ljubljančani, to sprejeli kot nekaj samoumevnega, domačini, vajeni, da je vedno vse zastonj, pa so se nad tem zmrdovali.
Najbrž se dobro zavedate, da nekateri starši ne zmorejo ugoditi otroškim željam?Pa še kako, zato pri nas tudi ne boste videli zabaviščnega parka, saj vemo, da se tam denarnice najbolj praznijo, otroške oči pa najbolj svetijo. Pa zaradi tega dnevno prejemam telefonske klice, pritiski so neizmerni, a pri tem vztrajam. In če boste kje v Velenju videli kakšen zabaviščni park, vedite, da ni del festivala. Ti ljudje se namreč pozanimajo, kdo je lastnik nekega zemljišča in se dogovorijo za postavitev direktno z njim. Tako da pri nas na festivalu ni potrebe, da bi kdo zapravil en sam evro, razen za kakšno palačinko, saj je brezplačnega dogajanja in doživetij na pretek.
Kako pa je z ambasadorkami in ambasadorji festivala, kar je častna funkcija. Je kdaj kdo omenjeno funkcijo že zavrnil?Ne, to se še ni zgodilo. Običajno so vsi, ki jih pokličemo, zelo presenečeni in tudi počaščeni. Letos smo to funkcijo dodelili Darji Groznik, predsednici Zveze prijateljev mladine Slovenije, čeprav se je je otepala, češ, da je veliko bolj zaslužnih in pomembnih. A smo se odločili zanjo zato, ker letos 25 let praznuje Pika, 25 let pa mineva tudi od sprejema konvencije o otrokovih pravicah. Tu smo torej našli vzporednico, saj imajo otroci pravico do igre, druženja in kakovostnega preživljanja prostega časa.
