Če kdo zna pritegniti pozornost, je to nedvomno Kate Bush. Zavestno ali ne, to je že drugo, manj pomembno vprašanje. Vsaka njena vrnitev je namreč sprožila salve hvalospevov in (ne)kritične superlative, do katerih je vseeno treba biti vsaj malce zadržan. A nekaj drži kot pribito: kadar koli zaslišimo njen glas, se zdi, kot da smo zaspali v času, kot da pred nami še vedno stoji tista pozna najstnica, ki je v začetku leta 1978 okupirala vrhove lestvic s skladbo Wuthering Heights in albumom The Kick Inside. Le da z nekaj kilogrami več.

Vrnitev na oder po 35 letih

Včasih je potrebno tako malo, da se očara prezasičen in vsega hudega vajen svet. Kate Bush je to uspelo nekoč in ji uspeva še danes – in v obeh primerih poseben napor za to ni bil potreben. V teh dneh – že vse od njene napovedane vrnitve na odre pred nekaj meseci – ni resnega medija, ki njenemu »comebacku« ne bi posvetil vsaj nekaj vrstic, a še nedavno ni bilo tako. Njeni albumi v analogni in digitalni obliki so še do lani bolj ali manj samevali na policah z znižanimi izdelki, naj je šlo za priznane trgovske verige ali second hand trgovinice v Brixtonu in Camden Townu. Z redkimi izjemami – kot je bila na primer mala plošča Babooshka – si je lahko vsak za nekaj funtov privoščil redne izdaje albumov v odlični kondiciji. Tega trenda ni prekinil niti njen nekajletni molk, po katerem je v enem samem letu izdala dva albuma: Director's Cut in 50 Words for Snow (2011).

Danes je zgodba v marsičem drugačna. Trgovci so takoj po napovedi dvaindvajsetih koncertnih večerov v Hammersmith Apollo njeno preteklo delo znova ovrednotili, tokrat seveda precej višje kot v zadnjih nekaj letih. Za to so imeli tehtne (tržne) razloge – vstopnice za vse omenjene koncerte Kate Bush so bile razgrabljene v zgolj petnajstih minutah, četudi njihova cena ni bila nič kaj prijazna ali času prilagojena. Petintridesetletna odsotnost z odrov – o razlogih je veliko, že kar preveč zgodb – je zahtevala svoj dobičkonosni davek. Kar naenkrat Kate Bush ni bila več na razprodaji, ne tako ne drugače.

Perfekcionizem, ki zahteva čas

(Pre)dolga koncertna abstinenca seveda ni sama po sebi razlog za pričakovano histerijo; Kate Bush takšne reklame ne potrebuje, saj je že dolgo tega postavila zelo visoke kriterije sami sebi. S tem je še kot nepolnoletna navdušila Davida Gilmourja in radijskega urednika Tonyja Mayatta, ki je singel Wuthering Heights kljub prepovedi založbe na radiu vrtel do onemoglosti, še preden je ta uradno izšel. Pri njej nikdar ni šlo za polovičarstvo, za izdajanje albumov na silo zgolj zato, da ohraniš prisotnost in s povprečjem opozarjaš nase. Kate se je namreč vsakega projekta lotila presneto resno in v studio stopila šele, ko je bila povsem pripravljena. Včasih je minilo leto ali dve, včasih je med albumoma preteklo celih dvanajst let. Tako je krepila svojo umetniško nedotakljivost in sčistila glasbeno-pesniško vizijo.

Roko na srce: na sceno se resda ni prebi(ja)la iz garaže, imela je dobro materialno zaledje in zagotovljeno izobrazbo, a kljub temu ni pokleknila, da bi ustvarjala – recimo temu tako– glasbo za intelektualne krožke. Prej nasprotno, z njo je s sproščanjem najglobljih emocij brez strahu osvobajala sebe, nas pa pripravila, da smo ji »slepo« sledili. Nikdar in nikjer je ni bilo težko prepoznati, niti v tistih redkih trenutkih ne, ko je bilo njen glas mogoče ujeti na radijskih valovih (Running Up That Hill, Don't Give Up v čutnem duetu s Petrom Gabrielom). Po tej plati je današnjo histerijo celo težko razložiti, po umetniški nekoliko manj. Pesmi Kate Bush namreč nikdar niso osvajale na prvo žogo. Potreben je bil čas in večkratno poslušanje, s katerim so se iz skladb izluščili posamezni zvočni ornamenti in prikriti pomeni. V njih je namreč spretno uravnotežila intimne čustvene zanose in razkošne aranžmaje, kar odkrito govori o njenih ambicijah in prepričanju, da kljub navidezni zadržanosti ne namerava igrati vzporedne vloge. Tega ni mogoče razumeti kot nostalgično iskanje nečesa, kar je bilo nekoč izgubljeno, temveč izključno skozi prizmo sedanjosti, pri čemer njena glasba (in kariera v celoti) spominja na »vrtiljak časa«, kot nas je nekoč poučila Joni Mitchell. Kate Bush je vedno znala počakati na pravi čas; in vedno neuglašena z modernimi tokovi v popularni glasbi je znala na sceno stopiti takrat in tako, da ji nihče ni mogel do živega. Tudi tokrat ni prav nič drugače.

Boleče iskrena intimnost

Če pogledamo širše, se njena pojavnost lahko tolmači kot protiutež, najprej punku in potem prav vsem posttrendom, ki so se razbohotili od začetka osemdesetih let naprej. Že spoznanje, da jo je nemogoče primerjati s komer koli, pove dovolj o njeni enkratnosti. Morda se ji je sprva približala le precej pozabljena Toni Childs. Vedno dosledna, pravljična in senzibilna je zmogla – tudi na račun manjše radiofoničnosti – povezati intimne zvočne skice z baročnimi orkestracijami. In samozavestno stala za svojimi odločitvami, se pravi, imela je producentske škarje in platno v roki. Vedno boleče iskrena in skrajno intimna ostaja posebnica v popularni kulturi, katere svet je prepoln (ne)artikuliranih čustvenih izbruhov.

Te je njena založba EMI hotela že v startu malce prizemljiti, vendar se Kate Bush ni dala in ni popustila pred priporočili, naj piše za odtenek bolj komercialne skladbe. Sama se je odločala, katera nova skladba jo bo kot prva predstavila poslušalstvu. Kdo je imel prav, je bilo jasno že kaj kmalu. Tudi zato ne moremo njenega povratniškega početja opravičevati z ničemer drugim kot s čistim umetniškim navdihom in (morda) prepričanjem, da zvestim in novejšim oboževalcem pričara vsaj nekaj tistega, kar so morali do avgusta letos iskati zgolj na albumih. No, ne vsega, saj so koncerti tudi paša za oči; Kate Bush je že zelo zgodaj osvojila mimiko pantomimika Lindsaya Kempa in gibe na odru uporabila kot ilustrativne poudarke pri interpretaciji svojih pesmi. Zato ne čudi, da je London zadnje dni prepoln njenih oboževalcev od vsepovsod, od Bostona do Avstralije.

V trenutku, ko tipkam te besede, pred vhodom stoji tudi prijateljica, od katere pričakujem izčrpno poročilo, kako je vse skupaj izzvenelo. Cena za vstopnico je bila – dokler so bile seveda na voljo v redni prodaji – namreč previsoka za plitev honorarni žep, povpraševanje pa je v trenutku preseglo prav vsa pričakovanja. Zato je bilo tudi veliko hude krvi med preštevilnimi razočaranimi oboževalci. Njim tako ostane samo še črni trg. Na spletu se cena vstopnic te dni giblje že okoli 600 funtov. Na enoto, seveda.