V zadnjem času se je med vozniki razpasla zanimiva disciplina: lulanje ob cesti. Da, početje, ko se lahko le za glavo primeš, kajti kakšen kilometer prej je bila ob cesti bencinska črpalka. Fuj in fej, bi si rekli, pa vendar razumem, da je kdaj zelo nujno. A ne more biti tako, da se lahko kar vedno in povsod olajšaš tik ob cesti, za ritjo pa ti vozijo drugi vozniki in voznice. A za to opravilo so vseeno potrebni dobri živci, to moramo tem junakom priznati. In sposobnost odklopiti okolico. V tem smo, kot kaže, na sončni strani Alp zelo napredovali. Kdo je kriv in kdo ni, je težko razglabljati, dejstvo pa je, da je delno kriv tudi Petrol – vzemimo ga kot največjega dobavitelja goriva in čokolad ali sendvičev ob cesti. Zakaj? Zaradi tistih 50 centov, ki jih vestno pobirajo vsem lulanja željnim potnikom. Mar si takšno podjetje res more privoščiti, da bi potnikom omogočilo vsaj brezplačen obisk stranišča? Teh 50 centov sicer lahko potem unovčiš v njihovi trgovini, toda kaj pa lahko zares dobiš za 50 centov? Nič pametnega. In po tej računici greš lulat in te to stane ene žvečilne gumije. Zato pa raje – hajdi v prvo grmovje. Ali pa še to ne; naj vsi vidijo.

Navad, ki naj bi bile nekaj, kar ni ravno po okusu drugih, je še zelo veliko. Spomnim se, da so potniki z juga nekoč govorili, da je v Sloveniji čisto. Mogoče je bilo – ko si šel kdaj južno po nekdanji domovini, si videl, da je res tako. Pa vendar jih tudi tukaj veselo lovimo. Skozi okno znamo namreč povsem brezbrižno vreči ogorek, prtiček, kozarec, plastenko… brez najmanjšega sramu. Kako recimo veš, da je nekje blizu poslovalnica neke verige s hitro prehrano? Ker je v radiju kilometra ali dveh okoli nje ob cesti veliko njihove embalaže.

Osnovni bonton naj bi narekoval, da se smeti ne meče skozi okno, ne lula kar tam, kjer se kdo spomni. In ni dolgo nazaj, ko sem videl, kako se je v Rusiji, od koder tako ali tako prihaja največ videoposnetkov, povezanih s prometom, eden od motociklistov boril proti tem packom. Vse pridno zabeleži s kamero, nameščeno na čelado, ko opazi koga, ki mirno vrže smet skozi okno, jo pobere, vozi za njim toliko časa, da lahko ustavi poleg njega, mu potrka na šipo in mu nesnago lepo vrže nazaj v naročje. Učinkovito in zabavno, posebej reakcija presenečenih voznikov.

Zato pa – mar ni svet že tako dovolj umazan, okolje in v naših glavah? Ga je res potrebno še dodatno mazati s svojo nekulturo? Mar ne premoremo toliko samospoštovanja, kulture, bontona, nimamo toliko v glavi, da bi znali razločiti, kaj je prav in kaj ne? Očitno nimamo, čas in razmere so iz nas naredili, kar smo in kar vedno bolj postajamo. In to je slika, v kateri se marsikdo kljub vsemu ne želi videti.