Sram – kruh naš vsakdanji

V sramu nisi nikoli sam

Da so stvari še bolj zapletene, pa nimamo vsi ljudje enako razvite »čustvene inteligence«, če smem uporabiti ta pogosto manipuliran izraz. Kot vse naše funkcije tudi zaznava, prepoznava in izražanje čustev zahtevajo zorenje. Dobro vemo, da smo ljudje pri tem pogosto na različnih stopnjah razvoja. Med zaznavanjem občutka v telesu in povezovanja tega z občutenjem čustva, povoda zanj in izbiro odgovora je potrebna dolga pot zorenja. Pogosto nejasno občutenje neugodja že povzroči odreagiranje in iskanje razbremenitve. Brez refleksije in samorefleksije.

Sram je občutek, ki nastaja pod pogledom »drugega«. Ta drugi je največkrat znotraj posameznika. Je pogled, ki ga je skozi zgodnje otroštvo, šolanje in adolescenco ponotranjil. Sramu ne izzove napaka ali poraz, ampak občutek, ki ga ob porazu občutimo, pomen, ki mu ga pripišemo. Ni nujno, da nas je sram, če nam gre narobe. Poraz lahko vzbudi mnogo občutkov – neugodnih, ampak konstruktivnih. Sram pa je najbolj boleč in najbolj uničujoč odziv na neuspeh. Znotraj sebe (self) pride do razcepa na opazujočega-obsojajočega, omalovažujočega, zasmehujočega ponotranjenega kritika in opazovanega, ki se počuti zasramovan, manjvreden, nesposoben, ničvreden, nemočen…

V sramu nisi nikoli sam – vedno je prisotno kritično oko, ki te gleda… Sram v telesu naredi hudo napetost. Se kaže v potrebi zbežati, pogrezniti se v zemljo, skriti se, zakriti svoj obraz ali udariti nazaj. Je tako neugodno čustvo, da ne omogoča mentalnega vpogleda v dogajanje (razen v zelo varnem okolju in brez javne izpostavitve ali pri ljudeh s trdnim selfom, ki lahko uporabijo sram za vpoglede v svojo osebnost v privatnosti svojih misli). Tako sram ne pripomore k temu, da bi osebnostno zoreli, ne pomaga razumeti sebe in drugih, ampak sili v neke vrste odreagiranje, odrešitev neznosne (telesne) napetosti, ki jo povzroča. Predvsem povzroči, da (o njem) umolknemo! Sram tako zanikamo ali usmerimo proti sebi ali drugim.

Človek – ali ves narod – se znajde pod budnim očesom notranjega preganjalca. Ta pogled mu jemlje dostojanstvo. Sram lahko traja desetletja in gre iz generacije v generacijo. Potuhnjene vsakdanje poškodbe, ki nastajajo v družbenem okolju, kjer beseda tu, sporočilo tam, medijska naravnanost… vedno znova zadajajo nov pomen notranji rani. Ta ostaja neprepoznana kot čustvo sramu – zavedamo se le nelagodja. Nelagodja posameznika, nelagodja celotne družbe. Kot da je sram postal občutek ozadja, ki je platno, na katerem se odvija naš vsakdan, in zastruplja vse, tudi najboljše namene.

Ljudje, nagnjeni k sramu, niso empatični

Postavljajo se tudi vprašanja, kakšna je lahko adaptacijska vloga sramu. Fessler (1999) piše, da je sram socio-biološko izraz podreditve. Imel je pomen pri vzpostavljanju hierarhije zgodnjega človeka. Skupaj z zadrego in zardevanjem je sporočil, da posameznik sprejema podrejeni položaj. S tem se je izognil smrtno nevarni agresiji močnejših. Umik, ki je del telesne tendence osramočenega, je služil temu, da se je umaknil in iskal novo skupino, kateri se je po pregonu pridružil.

V sodobnem času nastaja sram pri otroku, ko je njegova prošnja po pozornosti, njegova potreba po zrcaljenju notranjih vsebin v odnosu z odraslim zavrnjena ali je prekinjena pomembna socialna interakcija. Pri vzgoji se je uporabljal sram kot zelo močno sredstvo še generacijo nazaj (»Sram te bodi!«, pošiljanje v kot…). Deklice so pogosteje pripravili do tega, da so se sramovale svojega spola. S tem so ostale vodljive in podrejene. Sram je sestavni del družinske dinamike in dediščina za potomce odvisnih od alkohola.

Se pa v sodobni družbi sram prenaša tudi na drugačne, bolj potuhnjene, težje prepoznavne načine. Starši, ki doživljajo svojega otroka kot podaljšek sebe, njegov poraz doživijo kot svoje osramočenje, nekaj, kar jih razočara. Zanje padci niso nekaj, kar spada v usposabljanje za samostojno življenje. V pogledu starša se zrcali razočaranje, zamera, gnus… Kako naj majhen ali večji otrok to sporočilo uporabi konstruktivno? Sproži se sram, ki se ga poskuša na številne destruktivne načine znebiti.

Pri občutenju sramu največkrat ni empatije (sposobnosti za vživljanje v občutke drugega). Posameznik ne more zavzeti pozicije drugega. Ukvarja se predvsem in samo sam s sabo! Ljudje, nagnjeni k sramu, niso empatični! Sami o sebi seveda mislijo drugače. Pri tem zamenjajo sram in krivdo. Ljudje o sebi govorijo, da imajo stalno občutke krivde, medtem ko imajo v resnici občutke sramu.

Krivda je neugoden občutek, ki izhaja iz naše napake. Ko se je zavemo, zelo jasno in artikulirano obsojamo svoje vedenje. Čutimo notranjo napetost, obžalovanje in kesanje. V mislih imamo predvsem, kako je naše ravnanje delovalo na drugega. Želimo se opravičiti, pojasniti, spovedati, popraviti, priznati. Ne ukvarjamo se s samim sabo in tem, kako smo »izpadli« v očeh drugega, ampak s tem, kako se ta drugi počuti in kako popraviti škodo. Za občutenje krivde je nujna sposobnost empatije! Tako je občutek krivde povsem iz drugih območij selfa, nas ne osami in ne sproža destruktivnih reakcij.

Problem si ti, ne jaz!

Sram je v osredju narcisistične motnje. To je motnja, kjer je temeljno prizadet občutek samega sebe (selfa). Oseba ima hude težave pri regulaciji samospoštovanja. V ospredju svojega zanimanja je on sam – v enem delu se počuti vsemogočen, hrepeni po zunanji pohvali in potrditvi, občudovanju. Na drugi strani je idealiziran Drugi, ki naj bi vse to nudil. Zelo huda je ranljivost za sram. Minimalna nestrinjanja, kritika sprožijo (neprepoznani) sram in sprožijo burno reakcijo – takoj, ko idealizirani Drugi ne zagotovi nagrajevanja, pride do nenadnega zasuka pri ocenjevanju sebe in drugih. Takrat se odpro nenadni zdrsi v popolno razvrednotenje. Pri otrocih je to normalna razvojna stopnja, pri odraslih pa znak patologije. Kaj pomeni, če lahko pri celotni družbi zelo jasno razpoznavamo te elemente?

Sram je izredno boleč in izredno nevaren za self. V telesu povzroči hudo neugodje. Hitro je treba ukrepati, da se ga znebimo. Ne soočimo se z refleksijo svojega sramu, ampak ga obrnemo v druga čustva. Lahko je reakcija pobeg iz sram vzbujajoče situacije v molk, pasivnost, umik… Lahko bežimo, a uiti ne moremo! Vzbuja izredno močne občutke jeze in besa. Bes lahko obrnemo proti sebi, ga internaliziramo – naša samomorilnost in naše vedenje na cesti, naše opijanje mladih in starih, pa vsa druga avtodestruktivna vedenja so že dolgo časa skrb zbujajoča.

Tretja možnost je obrniti jezo in bes na drugega. S tem zaščitiš sebe. »Problem si ti, ne jaz!« Tudi v tem primeru ni nobene možnosti za razrešitev sramu, nobenega vpogleda. Jeza se zdi globoko upravičena. Daje občutek potence, moči – sram je ena sama nemoč. Taka obrambna projekcija jeze je iracionalna in neproporcionalno velika. Drugi odreagira z umikom ali protinapadom. Je prizadet, užaljen, začuden. Odnos je na dolgi rok zastrupljen. Zveni domače? Tudi če ne omenjam izrecno naše družbene stvarnosti, je to opis našega družbenega miljeja.

Posebej je treba poudariti še drugo plat narcisističnih osebnostnih struktur. Vse več je ljudi, ki pa sramu nimajo. Največ jih najdemo med politično-gospodarsko-finančnimi in še kakšnimi elitami. Pomanjkanje sramu in krivde je generator družbenega brezčutja in tveganja. Težko je razvijati etiko in vpogled brez teh dveh občutkov. Sram se potiska v množice, ki ga akumulirajo, brezsramni pa izkoristijo nesposobnost artikulacije problema. Saj veste, kako premalo delamo, preveč porabimo, predobro živimo, živimo na kredite… Zgodovina je že večkrat pokazala, kako deluje nakopičen bes. Vsak znotraj elite računa, da se bo ravno njemu še izšlo.

In rešitev? Preprosta! Sram je treba ozavestiti in mu dati mesto. Najbolj je nevaren in razdiralen, ko je skrit, neprepoznan in zanikan. Lažje je premagati trpljenje, ki se ne obrne v sram. Zaradi ran – svojih ali kolektivnih – lahko razviješ človekoljubje, občutek za sočloveka, za krivice, ki so se zgodile nekoč in se dogajajo sedaj. Znotraj sebe in kolektiva lahko razviješ sočutje za trpljenje vseh in vsakogar. Pokoplješ bojne sekire in se lotiš sedanjosti.