Zdomci in izseljenci, ugotavlja izseljeniška organizacija, se po dolgih letih življenja v vedno tujih jim deželah in hrepenenja po domačem ognjišču v današnji Hrvaški kratko malo ne znajdejo. Tuj jim je politični sistem z nekakšnimi dediči komunizma na čelu, ni jim jasno, zakaj bi lahko razglasili državni praznik, ko ugotovijo, da v nekem projektu nihče ni kradel kot sraka, in čemu domoljubni kantavtor Thompson lahko poje samo v zadnji špelunki za dinarskim gorovjem. Saj bi se vrnili, a kaj, ko v njihovem kraju desni sosed novembra in decembra na dvorišču kolje 300-kilske svinje, da rjovenje odmeva čez celo županijo, levi sosed pa kuha žganje, pri čemer kakovost prvih in zadnjih kapljic, ki pritečejo, bučno ocenjuje pol vasi do pete ure zjutraj. Težko prenašajo, da sosed prvi jutranji smrkelj otrese s prstov na dvorišče povratnika, da smetarji sicer spraznijo zabojnike, a pustijo kup smeti okrog njih. Ene moti, da so avtocesto zgradili nedaleč od njihove stare domačije, druge žre, ker do prvega avtocestnega priključka vodi 20 kilometrov dolg makadam. V trgovini ni nemškega piva Köstritzer, nihče ne slavi ameriškega dneva zahvalnosti, vsi pa Marijino vnebovzetje. In za dober argentinski zrezek nihče ni slišal, ampak se vsi bašejo z mletim mesom v obliki lulčkov. Težko je živeti v takšni stari domovini, pa naj srce joka za njo kakor letošnje deževje.

Zato predlagajo, naj država ob izdatni finančni pomoči domovine željnih izseljencev, kakopak, zgradi eno, morda dve mesti, samo za njih. Tam nekje za okrog 10.000 prebivalcev. Eno pri Zagrebu, drugo, za željne dalmatinskega krša, pri Zadru. To bi bila mirna, tiha, urejena mesta z vsem, kar so imeli tam, od koder so prišli: angleške čaje, tihe električne smetarske tovornjake, vonj po jasminu na ulicah, prijazne in uvidevne sosede, ogrevane pločnike, pa še stala bi sredi tako pogrešane ljube jim domovine. Imeli bi avtonomijo, tako kot nekoč Dubrovnik, svoje državne poslance in morda kakšnega ministra. Kakšen visok zid z električno bodečo žico na vrhu in manjše minsko polje okrog mesta ne bi bila odveč, saj veste, mnogi domorodci bi se z veseljem priselili vanj in potem razveseljevali povratnike z decembrskim klanjem svinj in nedeljskim navijanjem novokomponiranih narodnjakov. Resda bi to bil nekakšen geto, ampak geto na zemlji ljube jim matere domovine, med ljudmi, ki so jih desetletja pogrešali.