A po toči zvoniti je prepozno, tišji motorji z manjšo porabo goriva – nekoč so računali z okoli 60 do 80 litri na 100 kilometrov, danes se morajo na dirki znajti s 100 kilogrami – sistem DRS, ki zmanjšuje zračni upor in KERS druge generacije, ki izrablja energijo motorja, ki se vrača prek elektromotorja, naj bi naredili dirke zanimivejše. In so tudi jih, vsaj prehitevanja so preprostejša.
Toda ves ta napredek zahteva svoj vložek, nekatere ekipe se že tako ali tako komaj držijo nad vodo. Caterham na primer. Zeleni z dna lestvice menjavajo lastnika, za volan pa bi posadili tistega, ki prinese večji kupček denarja. To sicer ni nič novega, takih ekip je bilo v preteklosti že nešteto. A visoki stroški se znajo še bolj poznati v prihodnje, saj bo naslednje leto na sporedu že 20 dirk. Kakovosti pa ni vedno mogoče nadomesti le s količino.
Na drugi strani se odgovorni zavedajo, da so brcnili v temo, zato pripravljajo nov pravilnik, s katerim naj bi dirkalniki postali manj grdi, da bi gledalci vsaj od videza imeli kaj, če že od zvoka nimajo nič. Kot sesalnik za prah je prispodoba, ki jo lahko večkrat slišimo, ko se dirkalniki zapodijo po stezi. Res je, tišji so, manj onesnažujejo okolje, pa vendar – je to formula 1?
Mnogi bi rekli, da je vse skupaj tako ali tako vseeno. A ni. Kajti formula 1 naj bi predstavljala eksces, presežke na vsakem koraku. Zato ni čudno, da mnogi tudi pravijo, da je k sreči isti konec tedna na istem dirkališču na sporedu tudi dirka prvenstva GP2. Da se ljubitelji dirk vsaj malo naužijejo prvinskega dirkaškega hrupa, ki para ušesa.
