Ta problem nemara ne bi bil neobvladljiv, če bi se pojavil v kakšnem drugem zgodovinskem obdobju. Toda na našo kolektivno nesrečo so vlade in znanstveniki začeli resno govoriti o korenitem zmanjšanju toplogrednih plinov leta 1988, prav v letu, ki označuje zoro globalizacije. Številke so osupljive: v 90. letih, ko je tržna integracija jemala zalet, so se globalne emisije povečevale po povprečno 1-odstotni stopnji, po letu 2000, ko so se razvijajoča se gospodarstva, kakršno je kitajsko, povsem vključila v svetovno gospodarstvo, se je rast emisij katastrofalno povečala in dosegla 3,4 odstotka na leto.

Nagla rast se je nadaljevala, le leta 2009 jo je svetovna finančna kriza na kratko prekinila. To, kar zdaj potrebuje podnebje, je zmanjšanje človeškega izkoriščanja naravnih virov, kar potrebuje naš ekonomski model, pa je neovirana rast. Samo eno od tega nabora pravil je mogoče spremeniti – in to niso zakoni narave. Guardian