Obstajajo tri oblike kitolova. Nad komercialnim kitolovom vse od leta 1986 velja moratorij, ki je bil sicer zamišljen kot začasen ukrep, da bi si populacije kitov opomogle, vendar večina držav nasprotuje njegovi odpravi. Komercialni kitolov tako izmed članic IWC izvajata zgolj Norveška in Islandija, ki sta pravočasno izkoristili možnost vložitve pridržka na moratorij, pri čemer oboji pazijo na to, da populacij ne bi prelovili, je pojasnil Genov. Ob tem se sicer postavlja vprašanje etičnosti kitolova kot takega.
Za razliko od komercialnega kitolova pa je dovoljen t.i. znanstveni kitolov, pri čemer lahko vsaka država sama določi kvoto ulovljenih kitov. Te možnosti se poslužuje Japonska, pri čemer pa marsikdo opozarja, da je za zbiranje znanstvenih podatkov pobijanje kitov nepotrebno. Poleg tega Japonska, kot je ugotovilo tudi haaško meddržavno sodišče, v primeru svojega raziskovalnega programa na Antarktiki ni vnaprej določila števila vzorcev, ki jih potrebuje v znanstvene namene, dodaja Genov.
Obstaja tudi t.i. domorodni kitolov za potrebe prehranske samooskrbe lokalnega prebivalstva, ki mu članice večinoma ne nasprotujejo, je še navedel Genov. Na portoroškem zasedanju so med drugim odločali tudi o predlogu Grenladije glede kvote za njihov domorodni kitolov, pa pojasnjuje vodja slovenske delegacije Andrej Bibič. V tem primeru je znanstveni odbor že presodil, da se grenlandski predlog lahko podpre, saj predviden ulov ne bo negativno vplival na stanje populacije kitov.
Genov pri tem opozarja na pomisleke nekaterih, saj Grenlandci iz domorodnega kitolova pridobljeno meso nato prodajajo v lokalnih trgovinah, kar bi se lahko pojmovalo kot komercialni kitolov. Komisija je predlog sicer podprla s široko večino (46 glasov za, 11 proti in trije vzdržani).
Zatočišče za kite
Na dnevnem redu tokratnega zasedanja je tudi predlog Brazilije o uvedbi zatočišča za kite v južnem Atlantiku, ki ga podpirajo južnoameriške države ter Južna Afrika. Zamisli nasprotuje del afriških držav, Japonska, Islandija in Norveška. V teh vodah se komercialni ribolov ne izvaja, nekatere pa je poleg tega strah, da bi to bil prvi korak v popolno prepoved ribolova na tem območju, ugotavlja Bibič. V Portorožu bo na dnevnem redu tudi japonska zahteva za kvoto pri malem obalnem kitolovu.
Na področju kitolova sicer ostaja v ospredju vprašanje znanstvenega kitolova, zlasti v luči že omenjene odločitve haaškega sodišča. Razsodbo bo Japonska vsekakor spoštovala, je prepričan Bibič. Razsodba po njegovem mnenju lahko predstavlja tudi precedens, vendar obenem vsaka stran odločitev sodišča razume po svoje.
V avstralski delegaciji, kjer odprto nasprotujejo japonskim poskusom sprejema popravljenega znanstvenega kitolovnega programa, poudarjajo, da japonski program ni bil v skladu s pravili komisije niti z določili mednarodnega prava, odločitev haaškega sodišča pa ima širše implikacije, ki presegajo območje Antarktike. Poleg tega so Avstralci prepričani, da je možno preučevati kite brez uporabe smrtonosnih metod.
Kot so pojasnili v japonski delegaciji, je meddržavno sodišče ugotovilo, da je njihov antarktični program znanstvene narave, da pa ne zasleduje znanstvenih namenov. Japonska bo tako nadaljevala zgolj z nesmrtonosnim delom raziskave. Obstaja pa še drug japonski raziskovalni program v severozahodnem Pacifiku, ki vključuje tako smrtonosne kot nesmrtonosne metode.
Kot poudarjajo, Japonska poleg tega izvaja še kitolov znotraj svoje eksluzivne gospodarske cone, ta ulov pa je v glavnem namenjen lokalni porabi. "Japonci jedo meso kitov že tisočletja, japonska vlada pa želi nadaljevati to prehrambeno tradicijo tako, da bi meso kitov ostalo dostopno širši japonski javnosti," dodajajo.
V tem smislu verjamejo, da bi morala komisija določiti ulovne kvote za številčne vrste kitov, hkrati pa implementirati postopke za upravljanje te dejavnosti.
