Švedski demokrati so že na prejšnjih volitvah osvojili dobrih pet odstotkov glasov, a so ostali marginalizirani in tudi zato neupravičeno spregledani s strani desnosredinske koalicije, ki je z lahkoto ubranila mandat, in opozicijskih socialdemokratov, ki so čakali na napake tradicionalnih političnih tekmecev. Da so slednji ostali pri volilni podpori izpred štirih let, ni najbolj spodbuden rezultat in s šampanjcem so lahko zalivali le popoln potop Reinfeldta, ki je izgubil skoraj četrtino parlamentarnih sedežev. Ker pa vodja socialdemokratov Stefan Löfven na svojem levem političnem bregu lahko sprva računa le z Zelenimi in Levo stranko, s katerima ne more zagotoviti večinske podpore eventualni vladi, bo potil krvavi pot, da se izogne nefunkcionalni manjšinski vladi in še verjetnejšim predčasnim parlamentarnim volitvam. Švedski demokrati so jih s svojim nepričakovanim rezultatom minulo nedeljo skorajda že izsilili.

Vprašanje, ki se neizbežno postavlja, je, kako hitro se potapljajo etablirane politične stranke in na njihovo mesto vstopajo novokomponirane s precej nejasnimi agendami, ki pa zvesto sledijo populističnim zahtevam tako imenovanega naroda. O tem sta nas minulo nedeljo prepričala tudi rezultata deželnih volitev v Nemčiji, kjer so nasprotniki evra iz vrst Alternativa za Nemčijo (AfD) znova izzvali vladajočo koalicijo krščanskih in socialnih demokratov (CDU in SPD) v Brandenburgu in Turingiji ter osvojili zavidljivih 12 oziroma 10 odstotkov glasov. Rdeče-črna koalicija na zvezni ravni lahko širi svoje lovke po deželah brez večjega vpletanja tretjih strank, če bi bila v zakonu iz ljubezni in ne nuje. Tako pa je vse skupaj tudi v Nemčiji izredno krhka zgradba. To je sprožilo nenavaden politični zaplet med CDU in SPD še pred volitvami v Turingiji, ko je kanclerka Angela Merkel svoje socialdemokratske partnerje javno opozorila, naj ne preigravajo možnosti vstopa v koalicijo z Levo stranko. Relativno zmago je tam dosegla CDU, ki pa s SPD še ne more sestaviti vlade. Koalicija drugouvrščene Leve stranke, SPD in Zelenih je prav mogoča, to pa pomeni, da bi neka nemška dežela po padcu berlinskega zidu prvič dobila premierja iz vrst prenovljenih komunistov.

Demokracija po Evropi postaja svojevrstna politična rubikova kocka, v kateri je treba v pravilne barvne kombinacije sestaviti številne nove stranke, ki jih poraja nezaupanje v klasične, podprto z gospodarskimi in posledičnimi socialnimi problemi stare celine. Predvsem pa bo treba paziti, da se ne sestavi v kakšno novo svastiko, ki je celino enkrat že pahnila v pogubo.