Sociologinji dr. Jasni Podreka, ki se je v doktorski disertaciji ukvarjala z intimnopartnerskim nasiljem, smo omenili, da po vseh teh letih, zlasti ob omembi katerega izmed številnih zločinov za štirimi stenami, marsikdo še vedno meni, da na tem področju vendarle ni opazne spremembe na bolje.

Je nasilje doseglo takšne razsežnosti, da je postalo ukvarjanje s tem prava znanost? Mar niso družina, šola in cerkev dovolj?

»Ženske in moški, ki se ukvarjajo s področjem nasilja v zasebni sferi, tega niso počeli zaradi slave. S tem se ukvarjajo, ker so zaznali, da gre za pomemben družbeni problem, ki ga družina, šola in cerkev ne morejo samostojno rešiti. Razlogov za slednje je več.

Družina na primer, kjer se nasilje dogaja, to pogosto zanika in si sama ne zna pomagati. Žal je nujno poseči v družino in nuditi strokovno pomoč, da se nasilje prekine. Poseg v družino pa ne sme imeti cilja ohranjanja institucije družine za vsako ceno.

Glavni cilj ukvarjanja z nasiljem ni ohraniti družino ali partnerski odnos, ampak omogočiti posameznikom in posameznicam, da zaživijo avtonomno življenje brez nasilja. Vse prepogosto smo v družbi institucijo družine postavljali pred potrebe posameznikov in posameznic, kar je pogosto zameglilo realni srž problema in ohranjalo nasilne odnose. Po drugi strani bomo le z znanstvenim proučevanjem in raziskovanjem nasilje v zasebni sferi mogoče razumeli v vsej njegovi kompleksnosti.«

Kaj pa teza, da je nasilja danes več?

»S tem se ne morem strinjati. Pred 20 leti organi pregona in pravosodni organi niso imeli ustrezne pravne podlage za delovanje, pa še sami niso bili dovolj občutljivi, da bi posegali v družino – tudi če je žrtev sama iskala pomoč. Osebno poznam primer žrtve, ki je pred leti v stiski klicala na policijo in iskala pomoč, policist pa je dejal, da ne morejo priti, ker se v zasebne zadeve ne vmešavajo. Zahvaljujoč raziskovalkam in redkim raziskovalcem na tem področju in mnogim drugim, ki so se s tem ukvarjali v zadnjih 20 letih, smo se začeli problema zavedati in danes imamo zakonodajo, ki veleva, da se organi pregona morajo odzvati tudi v zasebnih zadevah in tudi v družini.

Vsako drugo umori partner

Učiteljice in učitelji so ob sumu nasilja v družini dolžni obvestiti šolsko svetovalno službo in center za socialno delo. V Sloveniji je bilo v zadnjih dveh desetletjih ustanovljenih tudi veliko varnih hiš in nevladnih organizacij, ki pomagajo žrtvam. Gonilo vseh teh sprememb so bile nevladne organizacije ter znanstvena stroka. Slednja ugotavlja, da gre za pomemben družbeni problem, ki žal v prvi vrsti prizadene ravno ženske. Moja raziskava je pokazala, da je skoraj vsaki drugi umor ali poskus umora ženske v Sloveniji storil njen partner. Bodisi nekdanji ali aktualni.

Pri umorih in poskusih umorov moških pa so partnerke na zadnjem mestu. Če teh podatkov nimamo pred seboj, potem situacije ne vidimo pravilno, oziroma je ne zaznavamo kot posebni družbeni problem.«

Da, spremenilo se je. Več storilcev je zaprtih, a ni videti, da je nasilja manj.

»Da je več ljudi zaprtih, je povezano s tem, da nekatera kazniva dejanja zaradi nasilja v zasebni sferi včasih sploh niso bila kriminalizirana. Nasilje je zelo težko natančno meriti.

Natančno lahko merim število prijav in podatki govorijo, da so se prijave v desetih letih podvojile, vendar zato ne moremo avtomatsko sklepati, da je nasilja več. Prijav je več, ker se žrtve k temu bolj spodbuja in so tudi institucije občutljivejše do tega vprašanja.

Prvo vseevropsko poročilo o nasilju nad ženskami kaže presenetljive podatke. V skandinavskih državah, kjer bi pričakovali, da je zaradi višje stopnje enakopravnosti med spoloma in sprejetih politik nasilja manj, je stopnja zaznanega nasilja med najvišjimi. Gre za to, da so ženske, tako kot celotna družba, tam še toliko občutljivejše do vprašanja nasilja in se tudi prej odzovejo nanj.

Sicer pa se sama s tem problemom ne ukvarjam, ker bi bilo nasilja več ali manj, moj namen je omogočiti vsem, ki nočejo doživljati nasilja, da izstopijo iz tega kroga. Da vedo, kam prijaviti nasilje, kje poiskati pomoč. Nasilnež mora biti kaznovan.«

Gašenje požara

Česa se lotevamo: nasilja, storilca ali žrtve?

»Prav je, da se ukvarjamo s tem, kako pomagati žrtvam, vendar smo s tem le gasili že nastali požar. Vprašanje o storilcih je dolgo ostalo na obrobju. Da bi lahko bolje preprečevali nasilje, moramo več pozornosti nameniti psihološkim profilom, osebnostnim karakteristikam povzročiteljev nasilja. To ne pomeni reduciranje nasilja na individualno raven, saj so tudi te značilnosti rezultat družbenega konteksta, vendar pa nam lahko tak pristop pomaga, da ukrepamo, še preden se nasilje zgodi.

Zato je zelo pomembno, da vprašanje nasilja v zasebni sferi obravnavamo tudi v kontekstu spolnih vlog, tega, kar je družbeno pričakovano od žensk in kaj od moških. Da se resno soočimo z vprašanjem, zakaj so v partnerskih zvezah večinoma nasilni prav moški.«

Viktimologi so ob rojevanju svoje znanosti o žrtvah pogosto ilustrirali zgodbo s stavkom, da si žrtev pogosto sama nabrusi nož. Mar ni dovolj, da če me enkrat mahneš, pospravim kovčke in grem?

»To nikakor ni tako preprosto. Govorimo pogosto o dvojici, ki je čustveno vpletena, ima za seboj zgodovino tudi lepih trenutkov, skupno premoženje, pogosto tudi otroke.

Glede žrtvine 'krivde' za lastno oškodovanje pa se nikakor ne morem strinjati. Za nasilje ni nikoli nikakršnega opravičila. Tudi če vas kdo verbalno izzove. Po drugi strani imamo storilce, ki pogosto sami povzročajo prepire. Žrtev lahko izzove nasilneža, lahko se zgodi enkratni izbruh jeze, drugo pa je nasilje, ki je dolgoročno, s ciljem nadziranja, maltretiranja in teroriziranja drugega.«

Dvajset le ukvarjanja z nasiljem v družini je bilo hudo pomanjkljivo, saj ste se znanstveniki, kot ste sami prej omenili, ukvarjali samo z žrtvijo. Ali raziskovalci te problematike sploh veste, zakaj s(m)o moški takšni in zakaj nas ženske izberejo takšne, kot smo?

»Strinjam se, da se je potrebno ukvarjati tudi z moškimi in z razumevanjem moškosti. Danes je večini jasno, da moški niso nasilni zato, ker takšni pač so in zato proti temu ne moremo nič storiti. Moški se svoje vloge učijo najprej v družini, nato v šoli in v družbi nasploh. Zato moramo delovati na različnih ravneh, da te vzorce spremenimo.

Bodi tiho in potrpi!

Ženske seveda odraščajo v isti družbi, ki jim sporoča, naj bodo raje tiho in potrpijo. Zato moramo na eni strani ženske pripraviti na to, da zaznajo, kdaj je partner prestopil mejo, in uveljavijo svojo avtonomijo.

Spomnim se 17-letnega dekleta, ki jo je partner nenehno pretepal, in je v pismu sošolkam zapisala, da moški pač ima pravico pretepati dekle. Naša naloga ni, da bi pripravljali ženske na to, kako naj prevzgojijo svoje partnerje, temveč gre za to, da začnemo vzgajati moške, ki se bodo zavedali, da pozicije moči ne smejo izrabljati na ta način.

Moja raziskava, v kateri sem se ukvarjala z moškimi storilci najhujših kaznivih dejanj, je eden od načinov, kako razumeti vlogo moških v nasilnih odnosih. Moje izhodišče je bilo, da gre za kazniva dejanja, ki jih je mogoče v veliki meri napovedati in s tem preprečiti.«

Z 20-letno krepitvijo ženskega (če rečemo šibkejšega) pola dvojice smo se morda podali na pot ustvarjanja ženske prevlade. Lahko se zgodi, da bodo z mnogo večjo močjo ženske postale manipulatorke oziroma utegnejo, kot danes moški, začeti zlorabljati svojo moč.

»Ne. Cilj ljudi, ki se ukvarjamo s temi vprašanji, ni prevlada žensk, temveč enakost med spoloma. S tem seveda konfliktom ne bomo ušli, vendar konflikt še ni nasilje, je daleč od nasilja.«

Ne gre, da bi načrtovano pripravljali ženske na vlogo močnejšega dela dvojice, kaj šele, da bi jih namenoma pripravljali za manipulatorke. Lahko se pač zgodi?

»Z idejami, ki jih širimo, na način, kot to počnemo, se to ne bi smelo zgoditi.«

V vsem tem je čutiti tudi feminizem?

»Na glas lahko rečem, da je moje teoretično ozadje nedvomno feministično, ker nasilje razumem kot izrabo moči, ki je širše povezana s položajem žensk in moških v družbi. Ne zanikam, da so lahko tudi moški žrtve nasilja, vendar raziskave kažejo, da je teh največ deset odstotkov. Opozarjam tudi, da ni dovolj ukvarjati se zgolj z ženskami, to bo dolgoročni proces ukvarjanja z obema – tudi z moškimi in moškostjo. Nekateri ugledni sociologi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem moških, moškosti in nasilja, v svojih raziskavah opozarjajo, da je treba v širšem družbenem kontekstu spremeniti razumevanje moških in moškosti.«