Revolveraš Alberto Contador (El Pistolero) je na španski Vuelti znova streljal znamenite geste revolveraša z zmagovalnega odra. V soboto je na vzponu na Ancares, nedaleč nad Ponferrado, kjer se bo čez nekaj dni začelo svetovno prvenstvo, izbrisal vse dvome, kdo je najmočnejši na divji in razburljivi 69. izvedbi španske Vuelte. Že samo prihod na start se je za 31-letnega kolesarja iz Pinte pri Madridu sprva zdel kot mali čudež. Z veliko simbolike se je kot zmagovalec včeraj pripeljal v Santiago de Compostella, na konec Jakobove romarske poti.
Mnogi so se šalili, da so celo verski čudeži narejeni na trdnejši podlagi kot primer Contadorjeve hitre ozdravitve po odstopu na Touru. Po zlomu golenice ob padcu na spustu s prelaza Platzerwaser je bil po točno štiridesetih dneh že pripravljen za tritedenski pekel. Zaradi vročine pekel v pravem pomenu. Zaradi poškodbe je bilo njegov nastop sprva lažje razumeti kot všečno reševanje sezone. Že tako je letošnja Vuelta zaradi vseh glavnih akterjev (znova) dobila sloves, da je le druga priložnost, s katero osmoljenci rešijo sezono. Kontroverzni Rus Oleg Tinkov, lastnik danske ekipe Tinkoff Saxo Bank, se z odstopom najbolje plačanega zvezdnika v Franciji kar ni mogel sprijazniti in do zadnjega dne Toura je čivkal, da bi Contador premagal Vincenza Nibalija. Ni prvič, da bi zato želel nastop na Vuelti.
Čeprav je bil odet v rdečo, se Contador niti za kilometer odločilnih klancev ni izneveril svojemu slogu. Hitre, pogoste in nepredvidljive spremembe ritma so osnova in najmočnejša prvina, s katero uničuje vzdržljivost, moč in – kar je velikokrat še bolj pomembno – tudi moralo tekmecev. Zdel se je kot bikoborski matador, ki z rdečo majico poplesava med razdraženimi biki, čeprav bi se kot vodilni lahko odločil za mirno čakanje v zasedi. Vedno znova je izzival in napadal. Tudi ko je izgubil nekaj sekund. Tudi tedaj je bil kot matador, ko jih včasih z rogovi dobi pod rebra, a junaško vztraja, kar ima v podzavesti. In to mu prinaša tudi številčno navijaško publiko po vsem svetu.
Z novo zmago je le potrdil sloves najboljšega kolesarja za tritedenske etapne dirke sedanje dobe. S tretjo zmago na domači Vuelti se je zapeljal ob bok Roberta Herasa in Tonya Romingerja. Še bolj je ponosen, da je prvi končal že osmo tritedensko dirko. V tem pogledu je spredaj le še veliki Eddy Merckx z enajstimi. A Contadorja tepe ena pomembna podrobnost. Uradno ima le šest zmag. Zaradi pozitivnega dopinškega testa med Tourom 2010, kjer so našli sled klenbuterola (kontaminirano meso), so ga pribili na sramotilni steber in mu odvzeli zmago. Kot tudi lovoriko neskončnost na italijanskem Giru 2011, ki jo je dosegel med dolgotrajnim postopkom na izrek kazni.
Contador ne velja za spornega, čeprav je nekajkrat »bil v napačnih ekipah z napačnimi ljudmi v napačnih časih«, kot se je sam nekoč izrazil. Prvo zmago je dobil po Miklavževo, z nekaj simbolike. Rojen je namreč 6. decembra, ko goduje Miklavž. Do prve zmage na francoskem Touru 2007 se je v dresu Astane pripeljal tudi z nekaj tuje »nesreče«. Rumeno majico je dobil brez boja kot »darilo« že po koncu ključnih etap v Pirenejih. Do tedaj vodilni Danec Michael Rasmussen je zaradi pritiskov javnosti odstopil zaradi lažnega navajanja kraja treninga in s tem sledenju dopinških kontrolorjev. Ko je Contador leta 2008 prišel na italijanski Giro, so se ob oblačenju rožnate majice na prelazu Fedaia mnogi cinično nasmihali njegovim besedam, da je vpoklic klubskega šefa za odhod na Giro dobil na počitnicah na morju. Počitnice namesto trdega treninga so mnogi razumeli kot slab izgovor. A skozi leta se je le potrdilo, da mu krajši počitek le koristi. Letošnje čudežno okrevanje ni nekaj neverjetnega. Do čudeža ga je pripeljalo življenje. Prihaja iz družine, kjer imajo več volje do življenja. Mlajši brat se je rodil s cerebralno paralizo. Njega pa so, ko je bil že mladi profesionalec, z operacijo na možganih rešili zadnji trenutek zaradi pozno ugotovljene prirojene napake.
Tudi zato mu nihče ne oporeka gest revolveraša, kar je njegov zaščitni znak že vsaj od italijanskega Gira 2008. Con(ta)dor je pač le še enkrat znova razprostrl krila, saj se v karieri ne zadovolji le s kanarčki in podobnimi ptiči, ki jih z ženo Macareno lovita po stanovanju. No, morda jih bosta tudi v času svetovnega prvenstva, saj se otepa povabila v reprezentanco. Zanimata ga le veliki Eddy in Tour 2015. In Oleg je potešen, da se ob nazdravljanju z vodko in šampanjcem hvali, da je najboljši predsednik, Bjarne Riis najboljši vodja ekipe, Tinkoff Saxo najboljša ekipa. »No, kaj je sedaj z mojimi besedami, ko sem dejal, da bi Alberto zmagal na Touru, če ne bi padel? Mislim, da je enostavno. Tisti, ki ne razumejo, naj utihnejo,« je čivknil ruski mecen.
