Pred tednom dni je dejal, da bova spila vino skupaj, a da le rdeče ni dovolj, temveč ima raje kaj boljšega (pri tem še opravičilo za napako: ni rekel, da ima raje belega kot rdečega, kot smo poročali pred dnevi). Kdo bi pričakoval, da bo ameriški selektor prinesel steklenico v medijski center? To je vendar treba predvidevati, zato sem skočil čez cesto v eno tistih majhnih, zatohlih trgovin z le nekaj sramežljivo bledimi žarki svetlobe in zdolgočasenim prodajalcem za pultom. »Steklenico belega, prosim.« »Izvolite. Tri evre.« In vino je bilo kupljeno, nato ga je bilo treba prinesti na trening v dvorano, kar zaradi zasanjanosti varnostnikov ni bilo težko. Coach K je sprva dejal, da bo čas za nazdravljanje v mešani coni, nato pa pred steklenico in norim novinarjem iz Slovenije pobegnil z izgovorom, da je že 45 minut dajal izjave. Seveda, kaj bi si pa mislili doma, če bi uglajeni gospod pil v dvorani. To se vendar ne spodobi.
A ni vedel, da sitna novinarska glava ne bo obupala kar tako. Pred tekmo med ZDA in Litvo je bilo malo težje pretihotapiti steklenico mimo kontrole, a ne pretežko, prav tako, kot mu je ni bilo težko izročiti na tiskovni konferenci. Čeprav je bil predstavnik organizatorja tekmovanja, ki je kasneje napovedoval odvzem akreditacije, povsem iz sebe, prostovoljec pa je želel vzeti mikrofon. A s pomočjo kolega je ta ostal v Dnevnikovih rokah. »Kdaj bova pila vino,« je selektor slišal vprašanje. Najprej se je izgovarjal, da me ni bilo na dogovorjenem mestu. To seveda ne drži. Ampak saj ni tako pomembno. Raje sem mu po nekajsekundnem pregovarjanju ponudil steklenico in rekel, naj jo vzame domov, če noče piti zdaj. »Ne, ne, ničesar ne nosite,« se je branil. Prepozno. Hip za tem je bila steklenica že na njegovi mizi. »Upam, da je vino dobro,« je dejal. »Ni, ampak v življenju je treba biti skromen,« je slišal odgovor. Nato se je zahvalil, dodal, da je pomemben namen, ščepcu zadrege pa ni ubežal.
Morda se na prvi pogled zdi, da je zgodba nepomembna, a ni povsem. Coach K in ameriški košarkarji so produkt hegemonske manjšine, za katero je shirana večina le prozorna novica na televiziji. Seveda ne gre pričakovati, da se bo elita kar tako odpovedala hotelskim sobam za nekaj tisoč evrov na noč in podobno dragemu vinu. A lahko Coach K, če se bo poglobil vase in druge, ob pitju uboge brozge, pride do kakšnega pomembnega spoznanja. Pri tem mu morda prav pride pomoč: piti in jesti z ljudmi roboti v mogočni, a brezdušni palači morda prija. Toda okus trievrske kislice je lahko boljši od vina najvišje kakovosti, če pozabite na dolgočasne piarovske manire in ga spijete z brezdomcem na ulici. Ali s prismuknjenim novinarjem v tiskovnem središču. Če ob tem izpolnite obljube, pa še toliko bolje.
