Temno in ljubko

Naravni afriški lasje veljajo za nesofisticirane, nečiste

Razlogov za povečano povpraševanje po lasnih izdelkih na afriškem trgu je več. Najpogosteje se govori o gospodarski rasti posamičnih držav, povečanem številu prebivalstva (raziskovalci podjetja Unilever ocenjujejo, da naj bi bilo do leta 2015 na afriškem tržišču 220 milijonov novih potrošnikov) in večji potrošnji dobrin. Po drugi strani ima veliko vlogo diferenciacija trga; na afriškem trgu je na primer trenutno več kot sto znamk umetnih las. »Afriške ženske so verjetno najbolj drzne, ko govorimo o frizurah,« je za Reuters dejal Bertrand de Laleu, odgovorni pri L'Orealu za Južno Afriko, kjer so februarja letos odprli tudi prvo multietnično stilistično šolo. Pri tem poudarja, da so suholasni izdelki, za katere smo pred desetletjem komaj slišali, postali trend v podsaharski Afriki. »Nenadoma se lahko igrate z novim orodjem, ki prej ni obstajalo ali pa ni bilo dosegljivo,« dodaja de Laleu.

Francoski kozmetični gigant je investiral tudi v raziskave in razvoj izdelkov za afriške lase. Prve raziskave o lastnostih afriških las so bile narejene v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Da pa bi znanje poglobili in zapolnili tržne niše, so leta 2003 v Združenih državah odprli L'Orealov inštitut za raziskovanje etničnih las in kože. Poleg tega center v Južni Afriki skupini omogoča, da potrdi svoje raziskave. Namen je zadostiti specifičnim potrebam strank v regiji; izdelke prilagoditi njihovim različnim življenjskim stilom, navadam in predvsem dohodkom. Linija izdelkov Dark and Lovely, ki jih L'Oreal plasira na približno tristomilijonsko tržišče v podsaharski Afriki (gre predvsem za srednji razred, ki naj bi po podatkih Afriške razvojne banke predstavljal 34 odstotkov populacije), je proizvod tovrstnih raziskav. Toda naj se sliši še tako obetajoče, izkušnje žensk, ki v domačih kopalnicah uporabljajo tovrstne izdelke, so manj prijazne.

Tridesetletnica iz Nigerije, ki živi med Nigerijo in Združenimi državami, ima grenko izkušnjo. »V Ameriki sem si vedno pletla kitke in si dala vstaviti lasne podaljške, pri čemer me je vedno znova presenetilo, koliko to stane. Včasih sem jih nosila po tri mesece, celo štiri, dokler me ni lasišče začelo srbeti in so kitke zaradi novih las, ki so zrasli, postale štrenaste.« Razpustitev las je zanjo postala nova avantura. Po odstranitvi kitk je sodila med ženske, ki v drogerijah, na oddelku za »etnične lase«, kupujejo škatlice mehčalca, na katerih so fotografije smejočih se temnopoltih žensk z nemogoče ravnimi in sijočimi lasmi. Pogosto so na takšnih škatlah pripisane besede »rastlinski« in »aloja«, ki obljubljajo blagost. Ko si je doma na lase nanesla kremasti mehčalec in se je kopalnica napolnila z vonjem po kemikalijah, njeni lasje po dvajsetih minutah niso postali čudežno ravni, temveč skodrani; njihova čvrstost je ostala nespremenjena.

Za Nigerijko, ki je bila ravno tedaj vabljena na razgovor za službo, na katerem naj bi nastopila »profesionalno«, kar pomeni z ravnimi in gladkimi lasmi, je tako prišel čas za obisk enega izmed frizerskih salonov. Tam so jo v roke vzeli »strokovnjaki«, in čeprav jo je opeklo, ko ji je frizerka izprala mehčalec, je bila na koncu zadovoljna: lase je imela kot belka. »Moji polni in v zrak štrleči afriški lasje bi bili primerni, če bi šla na intervju za spremljevalno pevko v jazzovski skupini, za razgovor za službo pa sem morala delovati resno. Če bi se že pojavila s kodri, potem bi to morali biti belski kodri, veliki ali vsaj spiralasti, nikoli pa črnski kodri,« je komentirala.

Povečana lasna trgovina tako v Afriki kot drugod je ob vseh drugih elementih torej tudi posledica rasnih predsodkov. Nigerijska pisateljica mlajše generacije Chimamanda Ngozi Adichie, ki se v svojem zadnjem romanu Amerikanka (Sanje, 2014) posveča tudi vprašanju afriških las, poudarja, da so v Ameriki lasje metafora za raso. Podobno kot predstavnik L'Oreala v Južni Afriki Bertrand de Laleu tudi nigerijska pisateljica trdi, da bi »nekatere temnopolte ženske raje tekale gole naokoli, kot da bi se v javnosti pojavile z naravnimi lasmi«.

Toda razlogov ne gre iskati zgolj v njihovi ekscentričnosti, temveč v tem, da naravni afriški lasje veljajo za nesofisticirane, nečiste, nenormalne. »Predstavljajte si, da se Michelle Obama utrudi od vse tiste vročine in se odloči za naravne lase ter se na televiziji pojavi z volnastimi lasmi ali s spiralastimi kodri. Popolnoma bi zažgala, toda ubogi Obama bi zagotovo izgubil neodvisne glasove, celo neodločene glasove demokratov,« beremo v romanu Amerikanka.

Kitajci niso več najcenejši

Alternativa, ki jo ponujajo tovrstno ozaveščene Afričanke, so zopet naravni lasje v vseh svojih pojavnih oblikah. Spleteni, skodrani, kratko pristriženi, daljši, z lasnimi vsadki, okrepljeni s karitejevim maslom in poviti v bombažen ali satenast šal. Nasveti se pogosto izmenjujejo prek spletnih strani, posvečenih izključno afriškim lasem, kar ponovno potrjuje, da je v posel z lasmi, sploh s suholasnimi izdelki, relativno lahko vstopiti. Trgovina je v porastu tudi zaradi številnih priložnosti, ki se ponujajo malim proizvajalcem. Ti vključujejo tako podjetnice in podjetnike, ki po domovih izdelujejo karitejevo maslo, kot tiste, ki odpirajo frizerske salone, predvsem pa tiste, ki potujejo v kitajska mesta, kjer kupujejo večinoma cenejše sintetične lase.

Lasje človeškega izvora, ki večinoma prihajajo iz Indije in so obdelani na Kitajskem, so na afriškem trgu trenutno najbolj zaželeni. Nigerijska pevka Muma Gee je pred kratkim izjavila, da za frizuro, narejeno iz enajst vrst človeških las, zapravi 500.000 nairov (3100 dolarjev). Toda tovrstno razkošje si lahko privoščijo le redke Afričanke. Lasni vsadki in lasulje, ki jih najdemo na afriškem trgu, so predvsem kitajskega izvora. Kitajski lasje namreč niso tako kvalitetni in prožni kot indijski, ki zbrani v hindujskih templjih lahko dosežejo vrednost tudi do 140 dolarjev na kilogram. Če si povprečni afriški trgovci na kitajskih tržnicah, kot je tista v Guangzhouju, lahko privoščijo lase iz Indije, potem so to lasje, ki jih ženske tedensko pobirajo z glavnikov in krtač ter zbirajo v plastične vrečke, ki jih potem v zameno za igrače, plastiko in sladkarije v posebne zbirne centre vozijo za to določeni zbiratelji. Toda sodeč po poročilu, nastalem v okviru projekta China Africa Reporting na Univerzi v Witwatersrandu leta 2013, večina las, ki pristanejo na glavah Afričank, izvira iz Kitajske ali pa sploh ne gre za lase človeškega izvora.

»Prej smo prodajali v Ameriko in Evropo. Zdaj so zaradi ekonomske krize vsi moji kupci Afričani,« je raziskovalcem za China Africa Reporting povedala kitajska prodajalka. Industrija lasnih podaljškov in lasulj je na Kitajskem velik posel, saj gre za enega najcenejših krajev, kjer se da dobiti lase človeškega izvora, toda odkar je večina evropskih in severnoameriških držav odpovedala pogodbe s kitajskimi trgovci z lasmi, predvsem zaradi vprašljivosti vira in kvalitete, se afriškim kupcem, ki prihajajo v Guangzhou, odpirajo nove možnosti. Ker pa so se cene las na Kitajskem zaradi regulacije trga menda podvojile, afriški trgovci pa si želijo nizkih cen, se kot alternativna trga za nakup človeških las pojavljata Tajska in Vietnam. »Kitajska mi je všeč,« je komentirala ena izmed afriških trgovk v poročilu, »vendar vse preveč stane, vizum, letalska karta in seveda lasje. V Vietnamu imam mnogo prijateljev, stvari tam so zelo poceni.« Prameni las, za katere se je trdo pogajala, potem pristanejo na glavah Afričank, kot je bila tista Malijka v frizerskem salonu sredi Bamakoja. »Boli, ampak za lepoto se splača potrpeti,« je komentirala med vstavljanjem črno-rdečih kitk in pogledujoč proti televizorju, kjer se je vrtel nollywoodski (nigerijski) film, dodala, »lasje so namreč zelo, zelo pomembni.«