Po šestih zmagah zapovrstjo je Hrvaška v četrtfinalu nesrečno izgubila derbi s Francijo in po dodatnih dveh zmagah zasedla komaj peto mesto: Nemčija, ki je tako kot Hrvaška izgubila eno samo tekmo, je postala svetovni prvak, pred Hrvaško pa so se na koncu znašle ne samo Francija in Poljska s po dvema porazoma, ampak celo Danska, ki je izgubila skupaj tri tekme.

Za Hrvaško bi se bolje izšlo, če bi v zadnjem kolu predtekmovanja prepustila zmago Španiji in se izognila večnim tekmecem Francozom. Če bi tekmo izgubila, bi si z drugim mestom v skupini, preko Islandije in Poljske, odprla pot do finala. A je premagala Španijo z enim samim golom razlike, neporažena prišla v četrtfinale in tam naletela na francosko mino.

V hrvaški športni javnosti je to izzvalo burno polemiko: ali bi morali prepustiti zmago Španiji? Športni funkcionarji, novinarji in velik del javnosti so se strinjali, da bi morali biti pametnejši, se izogniti Francozom in se sprehoditi do finala. Selektor Lino Červar je vso odgovornost zvalil na igralce, ki so se – kot je dejal – na svojo roko odločili, da premagajo Špance.

Ja, prav ste prebrali: selektor je svoje igralce obtožil za zmago! Še več, popolnoma nerazumljivo željo igralcev, da premagajo nasprotnika, je predsednik Hrvaške rokometne zveze ocenil za nič več in nič manj kot, citiram, »bahanje«. Čista, športna želja po zmagi – je ostalo zapisano nekje v zgodovini nečastnih dejanj – je bila uradno razglašena za bahanje, igralci so se v domovino vrnili z enim samim porazom kot peti na svetu in nihče jih ni pričakal in slovesno pozdravil. Poštenih ne pričakajo na letališčih in trgih.

V slavni zgodovini hrvaškega rokometa se svetovnega prvenstva v Nemčiji in skromnega petega mesta verjetno ne spomni nihče razen mene: ob vsem spoštovanju do dveh olimpijskih zlatih medalj, naslova svetovnega prvaka in vseh dvanajstih medalj z velikih tekmovanj je zame to peto mesto triumf športnega poštenja in fair-playa in do danes največji rezultat hrvaškega rokometa in športa sploh.

S vsesplošnim hrvaškim konsenzom pozabljene epizode sem se spomnil te dni, ko se je podobna stvar zgodila na svetovnem košarkarskem prvenstvu. Kurbirska FIBA je priredila žreb in razvrstila reprezentance v skupine z očitnim namenom, da se v finalu srečajo domačini Španci in vesoljci iz selekcije lige NBA, in tako je v spodnjem delu razpredelnice nastala splošna panika, kako se izogniti Američanom pred polfinalom in živ podati v boj za bronasto medaljo.

Z zločinskim žrebom Mednarodne košarkarske zveze se je izkazalo, da je v skupini D bolje pristati na tretjem mestu, saj z ameriškimi godzilami iz skupine C v tem primeru izgubiš šele v polfinalu in ostaneš v igri za bron, kot pa na drugem in izgubiti z njimi že v četrtfinalu ter ostati brez medalje.

To so razumeli v štabu avstralske reprezentance in na prvi tekmi zadnjega kola skupine D hladnokrvno izgubili z avtsajderji iz Angole, si zabetonirali tretje mesto v skupini in v osmini finala zagotovili Turčijo ter se tako izognili Američanom pred polfinalom. Slovenski reprezentant Goran Dragić se je prvi odzval in na twitterju Avstralce obtožil, da so lažirali tekmo. Lažiranje je bilo jasno kot beli dan in FIBA je napovedala preiskavo, čeprav je prav ona s svojim dirigiranim žrebom najbolj odgovorna za vsesplošno preračunavanje porazov in možnih uvrstitev.

Dragićevi Sloveniji je, resnici na ljubo, ostala še ena možnost, da se izogne Američanom pred polfinalom – to je, da v zadnjem kolu premaga Litvo in kot prva v skupini zapelje v isto »čisto špuro« žreba kot Avstralci. Kaj se je na koncu zgodilo, vemo: potem ko so dve tretjini in pol imeli tekmo v svojih rokah, so Slovenci za polnih deset minut izginili iz dvorane Gran Canaria v Las Palmasu in se vrnili šele slabo minuto pred koncem, ko so Litovci že vodili za štiri točke.

Avstralci so, skratka, naredili natanko to, kar so pred sedmimi leti strokovnjaki in navijači zahtevali od hrvaških rokometašev: v jeziku našega časa bi rekli, da so bili modri in racionalni. Ali bi bili lahko modri in racionalni tudi Slovenci? Seveda bi lahko bili: kolo pred tem so igrali proti Angoli in po treh lepih zmagah zapored bi si lahko privoščili »neljubo presenečenje«, izgubili z Afričani in si priskrbeli tretje mesto. In ne samo, da bi to lahko storili: selektor Jure Zdovc je po prvenstvu celo javno priznal, da so o tem razmišljali!

Priznam, da me je to malce zbodlo, a še vedno manj, kot me je zbodlo Zdovčevo pojasnilo: ob tem, ko je avstralsko košarkarsko zvezo obtožil lažiranja tekme – o teh stvareh namreč, pravi, ne odločajo niti igralci niti selektor – je pristavil, da so oni, na primer, pred tekmo z Angolo od predsednika slovenske košarkarske zveze »dobili navodilo, da morajo tekmo dobiti«! Mislil sem, da sem zaradi svoje mizerne slovenščine narobe razumel, in sem dvakrat preveril. Res, zveza je igralcem in selektorju ukazala, da morajo premagati Angolo!

Prišli smo torej tako daleč, da v Sloveniji državne zveze igralcem ukazujejo, naj zmagajo, na Hrvaškem pa reprezentante obtožujejo zaradi zmage. Rezultat je, kot vemo, isti – na koncu sta najebali tako Hrvaška kot Slovenija. A so jo Slovenci, kot vedno, bolje odnesli.

Oni vsaj vedo, da je kriva država.