Vladimir, ki mu kljub nižji rasti pravijo Veliki, je srepo zroč v generala zahteval, da armada najde za svet razumljivo in nedvoumno pojasnilo, zakaj se ruski vojaki izgubljajo v prijateljski jim Ukrajini, ob katerem se Rusom ne bodo hehetali celo na Tasmaniji. Da mu ne bi očitali diktatorstva, je poskušal biti tvoren in predlagal, da znova poskušajo svet obvestiti, da so bili vojaki res na poti v Ikeo, a ker je trenutno tam doli najbližja Ikea pri Zagrebu, pač ne gre drugače kot prečkati Ukrajino. »Saj smo, pa so se nam smejali, češ da še niso videli nekoga, da bi s tanki šel v Ikeo,« je stokal Kutuzov in v sebi ugotavljal, da se mu izmika red Lenina. Kutuzov je naštel še vrsto uradnih pojasnil, zakaj so veseli ruski mladci, ki so peli Kalinko, debelo in pisano gledali, ko so jim oboroženi možje v ukrajinščini začeli psovati ukrajinsko mater; da jim je sonce tako svetilo v oči, da niso videli mejnika, da so samo po kruh skočili čez mejo, ker ga je na ruski strani zmanjkalo, da so ukrajinska lahka dekleta cenejša od kolegic na ruski strani, da je bil edini gozdiček, kjer bi si fantje lahko olajšali črevesje, na ukrajinski strani, da je bila noč oblačna in se ni dalo orientirati po zvezdah in ni bilo videti mahu na severni strani dreves...

»In, kaj so rekli?« je zarohnel Vladimir. »Smejali so se nam, da je bilo prav neprijetno, in nam sporočili, da nam bodo raketne sisteme, oklepna vozila, tanke in vojake vrnili na svetega nikoli, če ne najdemo manj smešnega pojasnila. Nam pa je, priznam, zmanjkalo idej,« je tiho dejal in se pripravljal strgati generalske epolete. »Eh, moj general, resda si namahal Napoleona, a zgodovinskega spomina imaš manj kot zlata ribica. Uči se od Slovencev. Njim leta 1998 ni zmanjkalo idej, s katerimi so opravičevali prehod vohunskega kombija na hrvaško stran pri Zavrču: da so kombiju popustile zavore in je po klančku zapeljal k sosedom, da glede na Valvasorjev zemljevid vojvodine Kranjske vohuna sploh nista bila na Hrvaškem, da sta vohuna hotela kombi prodati kmetu iz Dubrave podravske, da sta šla na cenejši špricer, da so hrvaški policisti prestavil smerokaze, da je po Jelinčiču Plemenitem Slovenija itak vse do Varaždina, da sta v kombiju vozila darila za hrvaške otroke, da so hrvaški policisti ugrabili kombi globoko na slovenskem ozemlju, da sta vohuna švercala pornovideokasete... Hrvatom se je pod plazom pojasnil strgalo in so z veseljem vrnili vohuna in kombi. Tako se dela, dragi moj Mihail Ilarionovič!«