Šest let po strmoglavljenju banke Lehman Brothers želi bodoči predsednik komisije EU dokončno popeljati iz finančne krize. Da pri uresničevanju svojega programa novih delovnih mest, rasti in finančne konsolidacije – slednjo si predstavlja kot nadaljevanje vztrajanja pri uresničevanju pakta stabilnosti in rasti – ne bo naletel na enake očitke kot Barroso, je svoje moštvo oblikoval tako politično močno, kot ni bilo še nobeno doslej. Kadrovsko revolucijo je izpeljal s pristankom večine držav članic, ki so mu namenile prav takšne kandidate, zavedajoč se, da so za dvig konkurenčnosti evropskega gospodarstva potrebni nujne strukturne reforme in krepek zagonski veter iz Bruslja.

Vsega tega seveda Junckerjeva ekipa ne bo mogla postoriti. Za ponovno gospodarsko rast na evropskem trgu pa lahko vendarle pripomore s sklepanjem novih prostotrgovinskih sporazumov, dodatnim odpiranjem notranjega trga in premišljenimi investicijami v gospodarstvu. Tristo milijard evrov naj bi se v države članice v prihodnjih letih steklo iz bruseljske blagajne. Zgolj imeti močne politike v svoji ekipi za Junckerja še zdaleč ni bilo dovolj. Ker želi prekiniti z ustaljenimi vzorci delovanja komisije in državljanom EU povrniti zaupanje v učinkovitost Unije, se je lotil precej pomembnejše organizacijske revolucije komisije. Resorje je korenito pomešal, ustvarjal nove in si izoblikoval ekipo sedmih tesnih podpredsedniških zaupnikov, s katerimi bo oblikoval ključne politične odločitve komisije. Seveda vsem državam z dodelitvijo resorjev ni ugodil. Najpomembnejših mest v političnem gremiju podpredsednikov ni namenil starim, ustanovnim državam članicam Unije, temveč jih je enakomerno porazdelil med zahod in vzhod integracije. Na tak način je sicer posredno nakazal, da lastništvo Unije pripada vsem državam članicam. Prostora za zasledovanje nacionalnih interesov znotraj tako zamišljene Junckerjeve komisije bo zaradi njegovega cilja, da se Unija ponovno uvrsti med konkurenčnejše igralce na svetovnem zemljevidu, bore malo.

Juncker torej namerava doseči prelom s preteklostjo. Kot zaprisežen federalist, pa čeprav se noče tako opredeliti, in zagovornik tesnejšega povezovanja Unije je z novo organizacijsko strukturo vsaj na papirju vzpostavil temelje za učinkovitejšo evropsko komisijo. Ali mu bo skupaj z Alenko Bratušek in preostalimi šestimi superkomisarji to željo uspelo preliti v realnost, je povsem odprto. Nekdanji luksemburški premier s svojo organizacijsko strukturo veliko tvega. Možnosti za podvajanja med posameznimi komisarji je veliko, priložnosti za trenja med težkokategornimi superkomisarji in drugorazrednimi komisarji pa prav tako. Na gradbišču Jean-Clauda Junckerja so institucionalno-kadrovski stroji ustavili delo. Po potrebi jih bo obraz stare Evrope s presenetljivo svežimi, a tveganimi idejami ponovno zagnal.