Po uspeli prireditvi Podgorska ohcet leta 1963 se je vodstvo kamniškega turističnega društva s predsednikom Svetozarjem Frantarjem in tajnikom Alfonzom Skalo leta 1966 odločilo pripraviti prvi Dan narodne noše. Prvega sprevoda, ki je tekel od osnovne šole Toma Brejca prek Šutne do Samskega doma na Cankarjevi cesti, se je v nedeljo, 11. septembra 1966, udeležilo okoli 350 narodnih noš. Sprevod je popestrilo sedem starih okrašenih kmečkih voz, kočij, zapravljivčkov in parizarjev, na katerih so se popeljali člani prosvetnih društev in folklornih skupin iz Kamniške Bistrice, Podgorja, Križa, Količevega in Trzina. Trzinci so takrat prikazali tudi stara kmečka opravila.

Letos Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, ki so se začeli včeraj, končali pa se bodo v nedeljo, potekajo že 44. po vrsti. V času prireditve naj bi Kamnik obiskalo okoli 30.000 ljudi, lani jih je bilo denimo 37.000, največ seveda v nedeljo, ko je na vrsti tradicionalna povorka narodnih noš. Prireditev se že od nekdaj povezuje tudi s tujimi skupinami, tokrat gostijo skupine iz Finske, Izraela, Madžarske, Bosne, Srbije, Avstrije in Nemčije, kakovost dogodka pa zadnja leta dvigujejo tudi s kulinariko. Obiskovalci lahko okušajo dobrote, kot so na primer tuhinjska postrv, kamniška kajžerica, klošterska kremšnita in rušovec, skuhali pa bodo tudi Etino velikansko rižoto, s katero bodo poskusili nahraniti približno 7000 ljudi, za kar bodo porabili okoli 1,3 tone surovin.

Začetki segajo v 19. stoletje

Začetki narodne noše na Slovenskem segajo v 19. stoletje, in to predvsem v mestno okolje. Šlo je za obdobje narodnega buditeljstva, kjer so predvsem narodne dame, kot je bila denimo Franja Tavčar, žena Ivana Tavčarja, močno spodbujale pripadnostno kostumiranje, s katerim so izražale svojo nacionalno identiteto. »Na začetku je bila narodna noša pojav, vezan na meščanstvo in razne prireditve, kot so recimo čitalnice, dokaj hitro pa se je prenesla tudi na podeželje. Narodna noša je postala preobleka, s katero so izključno ob prazničnih dogodkih – recimo ob cerkvenih slovesnostih in javnih plesih – izražali svojo slovensko nacionalno identiteto,« pojasnjuje Katarina Marinovič, zunanja sodelavka Zavoda za turizem in šport v občini Kamnik.

»Danes je pripadnostno kostumiranje še bolj razvito. Gorenjska narodna noša, kot ena najbolj prepoznavnih, je zgolj ena izmed raznih oblik in tipov pripadnostnih kostumov, ki jih v največji meri izdelujejo folklorne skupine na Slovenskem. Če je narodna noša v svojih začetkih izražala nacionalno pripadnost, kaže razvoj folklornih kostumov danes predvsem na mikroidentitete posameznikov, ki poudarjajo pripadnost ne zgolj celotnemu narodu, temveč tudi ožjim okoljem, iz katerih prihajajo,« še dodaja.

Razvijali so se tudi z glasbo

Razvoj pripadnostnih kostumov, pod katere lahko štejemo tudi narodno nošo, je šel z roko v roki z razvojem narodnozabavne glasbe. Razvoj te glasbe je imel na popularizacijo in razvoj kostumov, v katere se še vedno oblačijo številni ansambli, velik vpliv, zato lahko danes opazimo – tako pri narodnozabavnih in turbofolk zasedbah kot pri drugih glasbenih žanrih – najrazličnejše oblike stiliziranja oblačilnih elementov iz preteklosti. Po večini so oblačila, ki jih nosijo nekatere sodobne glasbene zasedbe, dokaj uniformirana in daleč od oblačilnega videza, kot so ga poznali ljudje predvsem ob koncu 19. stoletja. Prav tako se lahko kostumizacija današnjih ansamblov močno razlikuje od drugih tipov pripadnostnih kostumov, saj se je, kot že omenjeno, ta tip oblačil od določene točke naprej razvijal samostojno.

»Sprememb v zasnovi narodnih noš je bilo skozi zgodovino zelo veliko. Vsak del noše se je postopoma dopolnjeval in izpopolnjeval. Načeloma pa lahko razvoj slovenskih noš na kratko strnemo v ugotovitev, da je bila sprva kot reprezentativna noša razumljena predvsem gorenjska, ki je postopoma dobila različne lokalne različice. Kmalu se ji je pridružila tudi belokranjska noša, tej pa so sledile še številne druge,« pove Katarina Marinovič. »Predvsem od sredine 20. stoletja naprej smo priče intenzivnemu razvoju tako narodnih noš kot drugih oblik pripadnostnih kostumov. Folklorne skupine kot glavne nosilke izdelovanja teh kostumov so v zadnjih desetletjih intenzivno iskale regionalne ali krajevne različice oblačenja prebivalstva, na osnovi katerih so izdelale svoje kostume. Narodne noše so tako v tipiki oblačil prehajale iz nekih generaliziranih in uniformiranih oblik k vedno bolj specifičnim in unikatno izdelanim pripadnostnim kostumom, ki so imeli tendenco poudarjati predvsem mikrolokalne specifike oblačilne dediščine,« še sklene.