Pisatelj Dominik Smole (1929–1992) je začel pisati že kot najstnik, svoje pesmi in kratke zgodbe pa je v gimnazijskem zborniku objavil že leta 1944, skupaj s prijatelji, ki so ravno tako igrali pomembno povojno vlogo: Taras Kermauner, Primož Kozak, Franci Križanič. Po vojni je sodeloval v revijah Beseda, Revija 57 in Perspektive ter njihovi turbulentni zgodovini nastajanja in ukinjanja; bil je eden vodilnih intelektualcev tako imenovane kritične generacije, v kateri so bili poleg njega, Kermaunerja in Kozaka še Janko Kos, Jože Pučnik, Veljko Rus, Peter Božič, Rudi Šeligo, Gregor Strniša, Dane Zajc, Veno Taufer, Vital Klabus in drugi. Ta »generacija« je zavračala socialistični realizem in družbeno-politično instrumentalizacijo umetnosti, zaznamovala pa jo je predvsem Pučnikova zaporna kazen, s katero je režim eksemplarično zatrl drugačna politična razmišljanja.
Poeziji se je Smole po gimnazijski pesniški avanturi povsem odrekel. V petdesetih letih je pisal predvsem novele, roman pa en sam, in sicer Črni dnevi in beli dan, ki je izšel leta 1958 in je nastal iz več novel. Po tem romanu je leta 1961 Boštjan Hladnik, ki je študiral v Parizu in bil prežet s tamkajšnjo kinematografijo, posnel kultni film Ples v dežju. V prozi se Smole kaže kot izrazit modernist, ki priklicuje tako kafkovsko absurdnost kot sočasni francoski eksistencializem, predvsem Sartra in Camusa, ki ju je zelo cenil. Njegovi liki so odtujeni in nepresojni, njihovi motivi često nejasni v svoji izgubljenosti.
Zavezan zlasti gledališču
Smole je bil predvsem dramatik in zavezan gledališču; napisal je vrsto dram, v sedemdesetih letih je vodil Slovensko mladinsko gledališče, ki je takrat oralo ledino novega, v osemdesetih letih pa je štiri mesece delal kot dramaturg v SNG Drama Ljubljana, sicer pa je bil svobodnjak.
Drama Antigona velja za Smoletovo najpomembnejše delo, četudi je enako paradigmatičen tudi njegov Krst pri Savici. Antigono (iz katere je naslov tega prispevka) mu je navdihovala tako starogrška, Sofoklesova kot Anouilhova Antigona. Delo, napisano v prostem verzu, je nastajalo več let in ob nenehnem posvetovanju s prijatelji, izšlo pa leta 1960. Zgodba junakinje, ki moralno zmaga, a umre, ter krutega oblastnika in kompromisarske množice na drugi strani, je seveda imela nedvomno aktualno sporočilo, še posebej v luči dejstva, da so v tistem času zaprli Jožeta Pučnika. A po mnenju Gorana Schmidta, avtorja monografije o Dominiku Smoletu, je bila s predstavo zadovoljna tudi oblast, saj je predstava opozarjala tudi na Kreontovo moralno doslednost. Da komunisti z besedilom niso imeli težav, dokazuje tudi dejstvo, da je zanjo Smole dobil nagrado Sterijevega pozorja, in to iz rok predsednika Josipa Vidmarja. Leta 1986 je prejel tudi Prešernovo nagrado, a to nagrado je treba že razumeti v luči demokratizacije, ki je dajala akcente novemu času; Kermauner, Smoletov prijatelj vse do uspeha Antigone, ko se je ta izoliral od gimnazijske druščine, je leto poprej nagrado zavrnil: »Nagrad ne maram; so znak fevdalne družbe-miselnosti: če boš priden, boš nagrajen, če poreden, tepen.«
Interpretacija še ni končana
Kasnejša interpretacija Tineta Hribarja, po kateri naj bi Smole z Antigono ciljal tudi na našo državljansko vojno znotraj velike vojne, pa se Schmidtu ne zdi verjetna, saj so bili številni mladeniči, zbrani okoli Odra 57, otroci revolucionarjev. Prav Schmidtova monografija iz leta 2011 in nekateri odzivi nanjo so pokazali, da je proučevanje posameznega avtorja v luči povojnega intelektualnega, umetniškega in političnega dogajanja izredno zapletena in zaradi obilice gradiva gotovo še nedokončana zgodba. Nedokončana tudi zato, ker smo hkrati že daleč in vendar tudi še preblizu tistemu času. Poosamosvojitveni čas je namreč tedanja dogajanja interpretiral na novo, tudi v luči novih, prej skritih podatkov in novih političnih (zlo)rab, tako da se v dogodkih križajo spomini dela te kritične generacije, ki s svojimi spomini v interpretaciji še živo sodeluje (a z različnimi poudarki), nova zgodovinska in sociološka vedenja o tistem času in večja raziskanost arhivskega gradiva.
Enako velja tudi za literarnokritično presojo Smoletovega ustvarjanja, ki ob nedvomnem priznavanju kakovosti njegovega opusa ravno tako ni dorečena: kaj so modernistične prvine in kaj morebiti slabost besedil (in ali so modernistične prvine slabost), je vprašanje, ki si ga bodo nedvomno tako ali drugače zastavili tudi gledalci na nocojšnji premieri: kaj neki ti ljudje govorijo, tako drug mimo drugega, tako nepovezano in včasih čisto nelogično? A nam niso nekoliko preveč podobni?