Tam na Otoku si zdaj Škoti želijo proč od zatiranja. Kako domače, naše! Kaj si nismo tudi mi? No, ja: v bistvu sta nam svobodo in demokracijo in državo in vso blaginjo prinesla dva junaka, morda še kdo zraven. In oba bosta kmalu skupaj – v zaporu. In Škotje hočejo samostojnost! Ja, mi smo jo tudi: proč od nekdanjih bratov v naročje evropskih bratov, ki nam zdaj neprestano dopovedujejo, da smo bratje druge sorte in nas je treba s »trojko« učiti reda, dela, gospodarjenja.

Nam se kolca po grdih starih časih. Ko nam Štajerci niso vodili žičnic in ko smo imeli še Iskro, Savo, Planiko ter smo nesvobodni in zatirani, brez pravic in brez pravih vodij sami zidali hiše s sosedsko pomočjo in celo k zdravniku se je dalo priti brez vez in poznanstev. In prepričani smo bili, da je (tovarna) Sava doma v Kranju, zdaj pa je »holding« v Ljubljani, v Kranju pa naše tovarne dobro vodijo Američani, Egipčani, Čehi in še kdo. Na Jesenicah so Rusi jeklarji, Nemci pa so šefi na letališču, ki se je – to smo pa res trpeli – nekdaj imenovalo Letališče Ljubljana in potem po velikem politiku, za nas je bil pa kar ljudsko »Brnk«. Svoboda nas je spravila ob vse: hokeja ni več na Jesenicah, ajga!

Z eno potezo lahko rešimo težave vseh: angleški Cameron toči solze za Škoti in kraljica bo v poletno rezidenco hodila na tuje, o, grozota vseh grozot! Gorenjska lahko pomaga. Preprosto: zamenjajmo! Ja, Škoti sem v osamosvojitev in osvoboditev, proč od angleških gospodarjev in bližje evropskim radostim. Mi pa tja gor. Da ne bomo več zmerjani za skopuhe – tam je to vrlina! Da bomo imeli kraljico in ne več gorenjske predsednice vlade, ki jo zdaj zmerja vsa Slovenija (leva in desna in kar je še organov vmes…). Saj smo pod Marijo Terezijo lepo živeli, bomo pa še eno kronano glavo zdržali. In hribe bomo imeli. Da ni dovolj snega? Pa kaj: saj pri nas narodni šport zganjajo samo tisti, ki imajo dovolj denarja pod palcem za smuči (tudi te bodo kmalu tujčeva last). Lepo torej z eno potezo osrečimo vse: Škoti sem, mi tja in vsi zadovoljni?! Nova komisarka bo navdušena nad energijo, ki jo imamo Gorenjci, in veseli bodo na Otoku: eni čudaki gredo, drugi pridemo. Eni si želijo svobode in samostojnosti, drugi smo je včasih malce siti, če smo že kruha vse bolj lačni…

Predlog je torej jasen in obrazložen črno na belem. A ima tudi slabost. Kaj bodo Slovenci brez nas? Kdo bo popil dolenjski cviček, kdo bo požlampal štajersko pivo in kdo bo reševal proizvodnjo vinarjev s Primorskega? Pravijo, da so Škoti večno žejni, a tu Gorenjcev ne morejo zamenjati. In se mi zdi, da bodo oni še naprej (iz veselja ali žalosti) bolj ali manj (ne)samostojni pili svoj viski, mi pa rojakom dokazovali, da je pri nas tudi lepo urejeno – kar oni pridelajo, Gorenjci popijemo (priznam: tu je sloga velika, vsi pomagajo). Iz žalosti ali veselja…