840 milijonov evrov je znašala zadolženost konec lanskega leta. 13 odstotkov več kot konec leta 2010. V treh letih so se torej slovenske občine zadolžile manj kot v enem samem letu 2010. To leto je bilo volilno leto.

Če se ponovi volilno leto 2010, bodo slovenske občine konec letošnjega leta zadolžene za milijardo evrov ali 500 evrov na prebivalca. Ker letos je – volilno leto.

Župani potrebujejo denar za nove pločnike, ulične svetilke, športne dvorane, kopališča, energetsko učinkovite vrtce, mrliške vežice in urejene parke. Ker so občinske blagajne prazne, nove mrliške vežice pa drage, se je pač treba zadolžiti. Nič ne de, če prekomerno, nič ne de, če obstaja kar nekaj občin, kjer dolg na občana presega tisoč evrov, nič ne de, če imata dve občini že vrsto let blokirane račune, nič ne de, če letna obveznost zaradi zadolženosti preseže zakonsko predvidenih osem odstotkov proračunskih prihodkov, nič ne de, če bodo dolgove plačevali občani še dolgo let po tem, ko ta župan ne bo več župan. Nič ne de, ker se nikomur nič ne zgodi. Ker se ljudje ne zavedajo, da župani nove mrliške vežice ne plačajo iz svojega žepa, pač pa se zadolžijo na račun občine. In »nikome ništa«. Ker zakon o financiranju občin ne predvideva sankcij! Nadzorni organ je na občinski ravni nadzorni odbor, ki je prav tako politično telo kot občinski ali mestni svet. Računsko sodišče lahko laja, a ugrizniti ne more. Župani so nedotakljivi.

Njihova inovativnost v volilnem letu je občudovanja vredna. Poroštva za zadolževanje javnih podjetij se štejejo v »kvoto« zadolževanj. Pa so si letos namesto poroštvene izjave izmislili »patronatsko izjavo«. Gre za isto stvar. Občina se zaveže, da bo v primeru, če se javni zavod za kulturo zadolži za deset milijonov, ki jih ne more odplačati, dolg prevzela nase. A ker v zakonu ni izraza patronatska izjava, je župan zakon zaobšel in povečal zadolženost občine, ne da bi bilo to kjer koli zabeleženo. Ali pa se zadolžijo likvidnostno. Kar pomeni, da morajo dolg plačati v tekočem letu. Za to ne potrebujejo soglasja ministrstva za finance. Potem pa likvidnostnega dolga ne odplačajo v tekočem letu in avtomatsko postane dolgoročni kredit. Za katerega niso dobili zakonsko predpisanega soglasja.

Nelojalna konkurenca aktualnih županov v primerjavi s protikandidati pa se ne kaže le v prekomernem zadolževanju za potrebe odpiranj prenovljenega mestnega trga teden dni pred volitvami. Nekateri so šli tako daleč, da občane dva ali tri dni pred začetkom uradne volilne kampanje s posebnimi zloženkami obvestijo, kaj so v preteklih štirih letih dobrega in pomembnega storili. Kranjski župan je za to zapravil vsaj štiri tisočake. Seveda ne svojega, pač pa davkoplačevalskega denarja. Štiriindvajset strani je dolgo poročilo o delu in liku trebanjskega župana Alojza Kastelica. Predvolilna propaganda? Ne, obveščanje občanov. Plača proračun. Pravi mojster pa je tržiški župan, ki je gospodinjstvom v ličnih kuvertah razposlal 35 strani debelo knjižico na izjemno kakovostnem, debelem papirju z odličnim tiskom in fantastičnimi barvnimi fotografijami. In ti mojstri seveda še zdaleč niso edini. Zato bodite 5. oktobra pozorni na to, kaj vse so kandidati za čestitke dobrega naredili v zadnjih štirih letih – z vašim denarjem ali, še huje, z denarjem vaših otrok.