Kljub temu lani jeseni opozoril iz šol ni bilo konec. Mnogi otroci so presegali še vedno nizko postavljene cenzuse za subvencijo in ostali lačni. Vajeti so v svoje roke vzele nevladne organizacije z dobrodelnimi akcijami. Na ministrstvu za socialne zadeve so prenovili socialno zakonodajo, ki bolj upošteva trenutne razmere v družini in staršem prihrani izpostavljanje z oddajanjem vlog za brezplačno malico ali kosilo v šoli.

Vseeno pa v šolah že tretje šolsko leto zapored opozarjajo: Še vedno so nekateri otroci lačni. »Družina mora biti v izjemno hudi stiski, da je otrok upravičen do brezplačnega kosila. Brez dela morata biti oba od staršev. Kjer ima službo eden, morajo kosilo že plačevati.« Da si to težko privoščijo, pričajo zgodbe iz dobrodelnih organizacij, kamor se po pomoč obračajo tudi družine, v katerih sta oba od staršev zaposlena. Z minimalnimi dohodki vseh nujnih stroškov ni mogoče poravnati. Dobrodelne akcije vseh lačnih ust ne morejo nahraniti. V akciji Siti besed bodo do junija lahko kosilo plačevali 293 učencem, 252 učencev, za katere so šole prosile za pomoč, ostaja brez nje.

Nenavadno pa je, da v zgodbi, ki je v trenutnih razmerah v državi videti nerešljiva, pa v resnici ima nekaj rešitev, manjkajo »pristojni za šolstvo«, čeprav govorimo o šolarjih. Zdi se, da prav šolarji, v skladu z razmejevanjem pristojnosti med ministrstvi, v šoli nastopajo vsaj v dvojni vlogi. Med poukom so Učenci, ki jim minister za izobraževanje v odhodu Jernej Pikalo ob začetku šolskega leta »polaga na srce, kako je v življenju pomembno znanje«. »To je namreč ena od tistih zelo redkih dobrin, ki vam jih nihče nikoli ne more vzeti.« Ko pa gredo Učenci v jedilnico na malico ali kosilo, so Predmet sociale, saj je za subvencijo šolske prehrane pristojno ministrstvo za socialne zadeve. Da je otrok v resnici Človek kot celota, medtem pozabljajo. Pa tudi to, da se, kadar je kar naprej lačen, tudi učiti ne more. Do znanja, ki naj mu ga nihče ne bi mogel vzeti, niti priti ne more.

Ministrstvo za izobraževanje se z lačnimi šolarji ne ukvarja, moralo pa je na primer raziskati, ali bi v šole uvedli uniforme, učencem je v hudih finančnih težavah šol postreglo z neobveznimi izbirnimi predmeti, nekaterim predmetom pa je med drugim skovalo nova imena, zaradi česar so morale šole posodobiti svojo dokumentacijo...

Precej bolj smotrno bi bilo učencem bolj pomagati pri kosilih: jim priskrbeti več brezplačnih kosil in za manj socialno ogrožene morda uvesti delne subvencije. Dobrobiti bi se čutile tako na socialnem, zdravstvenem (duševno stanje) kot tudi izobraževalnem (učni dosežki) področju. Zato, ker je vsak učenec Človek, in prav bi bilo, da bi ga tako tudi obravnavali. Državljani pa bi tudi dobili občutek, da živimo v (socialni) državi, ne na njenih ruševinah, med katerimi so edina stabilna stvar trdni zidovi, ki jasno razmejujejo pristojnosti med posameznimi ministrstvi.