Čeprav je število kraj koles v mestu zdaj nižje, kot je bilo pred desetimi leti, ko so tatovi ukradli skoraj 2000 koles na leto, je še vedno visoko. Po podatkih policije je namreč na območju ljubljanske policijske uprave leta 2011 zmanjkalo 1371, leta 2012 kar 1473 koles, medtem ko je lani brez kolesa ostalo 1360 lastnikov, od tega le nekaj manj kot dvesto zunaj ljubljanske mestne občine. To pomeni, da tatovi v enem letu povprečno ukradejo vsaj tri kolesa na dan. Na ljubljanski mestni občini priznavajo, da je »stopnja tatvin koles v mestu dokaj visoka«, a hkrati poudarjajo, da število kraj v prestolnici ne odstopa od evropskega povprečja.

Varovanih javnih kolesarnic še ni

Tatovi se, ob tem pojasnjuje predstavnik za odnose z javnostmi na ljubljanski policijski upravi Vinko Stojnšek, kraje koles največkrat lotijo v središču mesta, za Bežigradom in v Šiški. »A o črnih točkah, kjer bi bilo kraj občutno več, vseeno ne moremo govoriti. Kazniva dejanja na območju Ljubljane so namreč razpršena, vsekakor pa imajo storilci več priložnosti na mestih, kjer je več koles, ki niso v varovanem ali ograjenem prostoru,« še dodaja Stojnšek.

Kot je že pred časom pojasnil vodja projektov pri Regionalnem centru za okolje v Sloveniji Andrej Klemenc, bi k povečanju varnosti lahko pripomogla predvsem postavitev pokritih stojal za parkiranje koles, ki bi bila varovana z video nadzorom in na katera bi kolesarji lahko svoje kolo varno priklenili tudi za dalj časa. S predlogom se prav tako strinja pobudnik projekta Za mesto po dveh Blaž Lokar: »Za začetek bi bila ureditev javnih varovanih kolesarnic dobrodošla v središču mesta, na primer v garažni hiši Kongresni trg, kjer bi lahko uredili takšno varovano kolesarnico, in pa na železniški postaji.«

Tovrstnih varovanih kolesarnic v mestu namreč ni, kolesarji pa bodo morali nanje še nekoliko počakati. Čeprav so na občinskem oddelku za gospodarske dejavnosti in promet zagotovili, da je eden izmed predvidenih ukrepov za spodbujanje kolesarjenja tudi postavitev varovanih kolesarnic, pa za zdaj še ne morejo napovedati, kdaj bo načrt tudi uresničen. »Iščemo rešitve glede postavitve in vrste,« še pojasnjujejo na občinskem oddelku.

Nad ključavnice najpogosteje s kleščami

»Lastniki naj svoje kolo vedno primerno zavarujejo, ga priklenejo s ključavnico, ki jo je treba speljati skozi prednje ali zadnje kolo in nato skozi okvir kolesa na stojalo za kolo ali steber. Odsvetujemo, da ima lastnik kolo samo pod vizualnim nadzorom, na primer pred lokalom. Uporablja naj kakovostno ključavnico, ki ima označeno odpornost proti poškodbam z različnimi predmeti in orodji,« kolesarjem svetuje Stojnšek.

Tudi Frane Kristan iz trgovine Varnostni center Zakleni si je prepričan, da lahko lastniki koles nepridiprava odženejo z izbiro kakovostne ključavnice. »Nekatere ključavnice zaradi debeline sicer delujejo varno, a za izkušene tatove ne predstavljajo večje ovire. Precej debelo ključavnico, ki ima na sredini jekleno vrv, obdano s plastiko in blagom, lahko nepridipravi prerežejo že z nekoliko bolje nabrušenim nožem,« svari Kristan. Kolesarjem zato svetuje, naj kupijo verigo iz kaljenega jekla: »Takšne ključavnice je težko preščipniti tudi s kleščami, ki jih tatovi najpogosteje uporabljajo.«

Cene takšnih verig se sicer začnejo pri 45 evrih, a Kristan je prepričan, da se nakup obrestuje. »Vse več kolesarjev je pripravljenih odšteti nekaj evrov več in s kakovostno ključavnico zmanjšati možnost tatvine. Včasih se stranke vrnejo in pokažejo sledi na ključavnici, ki je bila za tatu očitno prevelik zalogaj, zato je namero opustil,« še pravi Kristan, ki opaža, da se za nakup cenejših ključavnic – za te je treba včasih odšteti zgolj štiri evre – odloča vse manj lastnikov koles.

Najdejo le 10 odstotkov ukradenih koles

Vendar preglavic policistom včasih ne povzročajo le tatovi. »Pri preiskovanju kaznivih dejanj se policisti najpogosteje srečujejo s pomanjkljivim opisom odtujenega kolesa,« je kritičen Stojnšek. Po podatkih policije zna namreč le štirideset odstotkov lastnikov ob prijavi svoje kolo opisati tako, da je identifikacija ukradenega kolesa lahko jasna in nedvoumna. Na policiji zato kolesarjem priporočajo, da si zapišejo znamko kolesa, tip, model, barvo in tudi tip posameznih delov, kot so ogrodje, zavore in prestave, morebitne poškodbe, prav tako je dobrodošla fotografija kolesa. »Več je podatkov, ki bodo posredovani ob prijavi tatvine, večja je možnost, da se kolo izsledi, prepozna in vrne lastniku,« še svetuje Stojnšek.

A možnost za srečen konec pri kraji kolesa ostaja majhna, saj se že nekaj let k lastnikom, ki so krajo prijavili, vrne le do deset odstotkov vseh ukradenih koles.